Kustos Antwaun Sargent se je razgovoril o prenovljeni retrospektivi pokojnega oblikovalca, ki se je 1. julija odprla v Brooklynskem muzeju.

Po besedah Antwauna Sargenta, je bil vstop v studio kot izlet v skrite misli pokojnega oblikovalca Virgila Abloha. “Takashi Murakami v enem kotu, Playboi Carti v drugem,”. Skupaj z arhitektom Mahfuzom Sultanom in “dvajsetletnimi otroki” z vsega sveta, je bil to pravi spektakel,” pravi Sargent, “in vsi so imeli enako besedo.”

Sargent je namreč kustos razstave “Figures of Speech” v Brooklynskem muzeju, ki se je odprla pred nekaj dnevi, v petek 1. julija. Razstava odraža razgledan, demokratični pristop, ki opozarja gledalce na vse svetove.

Od športa (teniška obleka Serene Williams Off-White x Nike “Queen”) vse do glasbe (testna tiskarska plošča knjige Watch the Throne Jay-Z in Kanye Westa, pozlačena folija čez ploščo je bila njegov domislek).

Dotaknil se je tudi oblikovanja (med drugim sodelovanja z Ikeo, Supreme in Nike). Spomin nanj je pri športu kustos Sagent oživel s kosom športnih čevljev, ki jih je oblikoval Abloh. Opremljeni so z njegovim imenom. “Virgil je odličen predvsem zato, ker je delal na različnih področjih in v različnih medijih,” pravi. “Predstavil se je v umetnosti, arhitekturi, glasbi, filmu, oblikovanju in modi.”

Proces nastajanja

“Figures of Speech” je bila prvič predstavljena v Muzeju sodobne umetnosti v Chicagu leta 2019. Postavil jo je kustos Michael Darling. Ko je Sargent za Ablohom pripravljal načrte za prenovljeno razstavo v Brooklynu, je bil posebej pozoren na oblikovalčeve govorne vzorce.

“Skakal je iz teme na temo in govoril o obleki ali o skulpturi.” Rekel sem: “Če je to tvoj način ustvarjanja kot umetnik, potem določimo razstavni format, ki bo to prikazal.” Proces nastajanja razstave se je začel s tem, da smo vse postavili na mizo, saj je Abloh po navadi tako delal tudi sam. Dolge mize, na katerih so razstavni predmeti, so sestavljene iz miz za risanje in modne piste. Abloh je bil namreč po izobrazbi arhitekt. S tem je želel “pokazati pretočnost svoje prakse”, ne pa reči: “Zberimo vso modo in jo spravimo v eno sobo.”

Ta zabrisanost meja je prešla celo čez mejo med umetnostjo in trgovino. Del Ablohove vizije je bila namreč tudi muzejska trgovina, v šali imenovana Church & State. »Nekatere predmete z razstave tako lahko kupite in odnesete domov, drugi pa so samo za ogled.« ugotavlja Sargent.

Virgilova vizija

Kustos upa, da bo razstava poučna in brez pokroviteljskih komentarjev. Zadnje čase jih lahko pogosto zasledimo v svetu umetnosti in mode. Eden od vidikov Ablohove zapuščine, ki se ga je dotaknila razstava, je njegov status enega redkih temnopoltih oblikovalcev na vrhu. Pandemija in rasni obračun sta vplivala na način, kako sta Abloh in Sargent pristopila k prikazovanju razstave, pravi Sergent. “Mislim, da sta oba dogodka na nek način pretresla in spremenila vse nas, še posebej temnopolte Američane.”

Sargent opozarja na motive orožja, ki jih je Abloh uporabil v enem od svojih projektov v Ikei. Poleg te je na motiv opozoril v instalaciji s 16 rumenimi označevalci dokazov s kraja zločina, kar se nanaša na 16 strelov, ki jih je policist izstrelil na najstnika Laquana McDonalda v Chicagu. “Ti dve deli sta na neki način odgovor na realnost, s katero se soočajo mladi temnopolti moški v Ameriki,” pravi Sargent. “Tega nisem želel poenostavljati.”

Sargent je tudi povedal, da oddajo spremlja WhatsApp. Pri tem se je skliceval na proste skupinske pogovore, ki jih je imel z Virgilom in njegovimi sodelavci. »Odnos med kuratorjem in umetnikom, kot ga jaz definiram, je dialog. In tako k delu nisem pristopil s predsodki.” Izmed vseh umetnikov, s katerimi je delal Sargent, je bil Abloh po njegovih besedah eden tistih, ki res niso cenil svojih idej. “Pri delu ni prevladal njegov ego, zato so le najboljše ideje zmagale.”

Eden glavnih pokazateljev takšne skupinske dinamike je Socialna skulptura. Leseno hišo z verando je Abloh zasnoval v sodelovanju s svojim londonskim studiem ALASKA ALASKA. Služila naj bi kot raj za različne nastope in dogodke. To kaže na njegovo nagnjenje k temu, da želi k razmišljanju privabiti vse. ”Ne vem, koliko umetnikov bi v svoji veliki retrospektivi namenilo prostor drugim,” se čudi Sargent. “To se pač ne dogaja pogosto, kajne?”

Vir: ELLE

Vir slik: 1-OMG, 2-Culture type

Komentar: