Razlika med vlado, ki razume gospodarstvo, in vlado, ki ga zgolj regulira, se pokaže v drobnih odločitvah. V tem, ali razbremeni potrošnika ali zaščiti proračun, ali zaupa trgu ali birokraciji. Odločitev koalicije, da zavrne znižanje DDV na osnovna živila, pove več o njeni ekonomski filozofiji kot stotine vladnih izjav o uspešnosti.
Golobova vlada se namreč rada pohvali z enkratnimi transferji, z ukrepi, ki so medijsko privlačni in politično prodajni. Tako smo slišali tudi o obvezni božičnici, o “dodatkih” in o domnevni skrbi za kupno moč prebivalstva. Toda hkrati ista vlada vztrajno povečuje davčne in prispevne obremenitve dela, potrošnje in podjetništva. Rezultat je preprost: ljudem z eno roko nekaj vzame, z drugo jim simbolično nekaj vrne – in pri tem pobere bistveno več, kot razdeli.
To ni socialna politika. To je fiskalna manipulacija.
Strah pred izpadom davkov, ne pred padcem blaginje
Razprava o predlogu NSi za znižanje DDV na pet odstotkov za 15 osnovnih živil je to miselnost razgalila v vsej jasnosti. Predlog ni bil radikalen. Nanašal se je na osnovna živila, ki jih povprečna družina kupuje vsak dan: kruh, mleko, meso, jajca, sadje, zelenjavo. Po izračunih predlagateljev bi povprečna štiričlanska družina prihranila več kot 700 evrov letno. Koalicija pa je predlog zavrnila – ne zaradi skrbi za ljudi, temveč zaradi skrbi za proračun.
Argument je bil en sam: proračunski izpad. Ocenjenih 100 milijonov evrov.
V državi z okoli dvema milijonoma prebivalcev to pomeni približno 50 evrov na prebivalca letno. Koalicija je to označila kot nesprejemljivo tveganje za javne finance. V isti sapi pa brez večjih zadržkov ustvarja proračunske deficite tudi v času gospodarske rasti, visoke zaposlenosti in rekordnih davčnih prihodkov.
Tu ne gre več za fiskalno odgovornost. Gre za selektivno uporabo argumenta proračuna – kadar služi političnemu cilju.
Nerazumevanje osnovne ekonomske dinamike
Koalicijski argument, da ni zagotovil, da bi se znižanje DDV odrazilo v nižjih cenah, se na prvi pogled sliši razumno. Toda v resnici razkriva globoko nezaupanje v trg – in hkrati popolno slepoto za širše učinke davčne razbremenitve.
Tudi če bi se del znižanja prelil v marže, kar je vedno mogoče, to še ne pomeni, da ukrep nima pozitivnih učinkov. Nižje cene osnovnih dobrin pomenijo več razpoložljivega dohodka za gospodinjstva. Ta dohodek ljudje ne bi vlagali v delnice ali varčevali v skladih, temveč bi ga porabili. Kupili bi več hrane, bolj kakovostno hrano, druge dobrine in storitve. To pomeni večje povpraševanje, večjo proizvodnjo, boljše poslovanje podjetij in posledično večjo zaposlenost ter davčno osnovo.
To je osnovna ekonomska veriga, ki jo razume vsak študent prvega letnika ekonomije. Koalicija pa se obnaša, kot da vsak evro, ki ne konča neposredno v proračunu, pomeni izgubo – ne pa naložbo v gospodarsko dinamiko.
Socialna selektivnost kot izgovor
Argument, da ukrep ni socialno selektiven, je še en primer ideološkega izmikanja. Osnovna živila kupujejo vsi, a njihov delež v proračunu je bistveno večji pri revnejših gospodinjstvih. Znižanje DDV na kruh in mleko je po definiciji progresiven ukrep, ne regresiven. Če koalicija res verjame v pravičnost, potem bi morala razumeti, da univerzalna razbremenitev osnovnih dobrin pogosto doseže ravno tiste, ki pomoč najbolj potrebujejo – brez zapletenih birokratskih filtrov.
Toda birokracija je očitno pomembnejša od učinkovitosti.
Vlada proti razumu
Ko to razpravo postavimo ob bok dejstvu, da Slovenija tudi po koncu pandemije posluje z deficitom, postane slika še bolj zaskrbljujoča. Vlada se boji izpada 100 milijonov evrov pri DDV, hkrati pa brez težav ohranja negativni saldo javnih financ v času, ko bi morala graditi rezerve. To ni previdnost. To je napačna prioriteta.
Namesto razbremenitve ljudi in gospodarstva imamo politiko postopnega ožemanja: višji davki, višji prispevki, več regulacije in več države. Vse to ob nenehni samohvali o uspešnosti in skrbi za ljudi.
Toda številke, potrošniki in podjetniki govorijo drugače.
Če vlada v dobrih časih ne zaupa ljudem, da bodo z lastnim denarjem ravnali razumno, in ne zaupa gospodarstvu, da bo razbremenitev pretvorilo v rast, potem problem ni v predlogih opozicije. Problem je v ekonomski filozofiji koalicije.
In ta filozofija ima eno samo posledico: manj svobode, manj rasti in več praznih besed o dobrem vladanju.
Foto: Freepik
