Vladni podkast: orodje za manipulacijo, cenzuro in propagando

Slovenijo je v teh dneh presenetila novica, da bo predsednica države Nataša Pirc Musar imela svoj podkast. V javnosti se je zaiskrilo, saj to ni ravno običajno za predsednike. Na voljo imajo namreč celoten medijski aparat in predsednica države je še kako dobrodošla prav povsod. A ko so se ravno dobro končala ugibanja o tem ali predsednica zgolj dela konkurenco bivšemu predsedniku Pahorju ali gre za kaj več, pa je v javnosti ponovno udarilo na to isto temo. Podkast si je omislila tudi Golobova vlada.

Avdio posnetek kolumne je na voljo TUKAJ

“Podkasti so digitalna vsebina, ki jo je mogoče s spleta v obliki avdio ali video datotek prenašati na računalnik ali prenosno napravo. Podobno kot pri blogih se vsebina nalaga periodično. Edina razlika je, da je ta posneta in ne zapisana. Na podkast se uporabnik naroči s pomočjo RSS-protokola. Za prenašanje podkastov uporabnik potrebuje ustrezno programsko opremo (angl.: podcatcher). Takoj, ko vsebina s podkasta postane dostopna, se samodejno shrani na uporabnikovem računalniku ali prenosni napravi.” [Vir: Wikipedia]

Podkast je brez dvoma komunikacijska platforma, ki nudi možnost podajanja tudi nekoliko bolj zapletenih informacij v preprosti in sproščeni obliki. Predvsem pa v veliko bolj prijaznem okolju, kot je za politike npr. tiskovna konferenca. Gost, v konkretnem primeru torej predstavnik vlade, lahko v pripravljenem pogovoru brez motenj pojasni svoja stališča. Praviloma gre za vnaprej pripravljen pogovor, kjer se predstavnik vlade na eleganten način izogne neprijetnim vprašanjem, ki bi jih sicer lahko dobil od novinarja v studiu medijske hiše ali na tiskovni konferenci. 

Vladni podkast Foto: UKOM

Mnenje vlade o novinarjih

Slovenski novinarji, z nekaj izjemami, večinoma niso posebej pronicljivi. Tega se vladni komunikacijski strategi dobro zavedajo in takšno mnenje ni novost. Do enakega sklepa pride tudi povprečni državljan ob npr. novinarskem spraševanju diplomiranega režiserja Jaše Jenulla o izzivih v slovenskem zdravstvu. Ali pa ob novinarski tišini pri Golobovih energetskih dejavnostih po Balkanu, Jankovićevem lomastenju po ljubljanskem proračunu (npr. Gradbeni projekt Stožice) ali pa vpletanju spremljevalke Roberta Goloba Tine Gaber v problem nutrij v Ljubljani in odvzeme krav po kmetijah.

Kaj šele potem Šarčevo milijonsko oškodovanje s prekinitvijo pogodbe za vojaške Boxerje (odškodnina) in snemanje reality showov, nakup 13.000 fantomskih računalnikov, napovedana prepoved kurjenja lesa, astronomske cene ogrevanja, ali pa zanimivo preplačilo pri nakupu objekta na Litijski v Ljubljani, za potrebe Ministrstva za pravosodje (Če slučajno ne veste, ministrstvo že ima kupljeni dve parceli v Ljubljani – Masarykova in Dunajska – za gradnjo svoje stavbe!).

Logični sklep zato sledi, da velika večina slovenskih novinarjev ne bo vprašala praktično ničesar potem, ko bodo predstavniki vlade pleteničili svoje poglede v pripravljenih pogovorih v vladnem podkastu.

Logični sklep je, da velika večina novinarjev ne bo videla prostora za svoja vprašanja med vrsticami odgovorov, ko bodo predstavniki vlade pleteničili v pogovorih v vladnem podcastu.

Večja preglednost delovanja vlade?

Osrednji argument, ki ga uporablja aktualna vlada je, da je novi podcast orodje za večjo preglednost delovanja vlade. Mar vladi niso na voljo vsi mediji in še tiskovno središče? Vlada ima možnost praktično v realnem času pojasniti svoje odločitve, ukrepe in postopke, ki so v ozadju posamezne poteze ministra ali vlade kot celote. Do sedaj so bile takšnemu opravilu namenjene tiskovne konference. Ampak … tam so tudi vladi nenaklonjeni novinarji, kajne?

Mladi volivci

Podkast je ena od modernejših oblik komuniciranja z javnostjo. Od začetnih, nekoliko tematsko ožje opredeljenih podcastov s starejšo publiko, se je kultura spremljanja razširila tudi na mlajše generacije in bolj splošne teme. Iz navedenega lahko sklepamo, da je ambicija vlade doseči mlajše volivce. Doseganje mlajših generacij je za politiko poseben izziv kjerkoli po svetu in slovenska politika v tem smislu ni nobena izjema. Mladi praviloma ne spremljajo klasičnih medijev kot sta npr. televizija in radio, kaj šele tisk. Bolje se odrežejo spletni portali in seveda daleč najbolje družabna omrežja. Podkast ta problem nagovora mladih vsaj deloma rešuje s pomočjo povezave s socialnimi omrežji (npr. izrezki ali izvlečki na Instagramu in TikToku).

Stroški

Seveda je vedno nekje v ozadju tudi stroškovni vidik. Podkast je produkcijsko relativno enostaven in poceni. To sicer za vlado ni primarno vprašanje, je pa bolj vprašanje za davkoplačevalce in pogled na racionalno porabo njihovega denarja. Ob nacionalnem mediju (RTV Slovenija), ki letno pokuri cca 120 mio eur ter STA (tiskovna agencija), ki jo sofinancira država v znesku cca 2,5 mio eur letno, se gre vlada zdaj še podkast z grafiko, promocijo, novinarjem, tehniko itd.

Orodje za propagando

Vladni podkast je tako kar naenkrat predvsem očitno orodje za propagando, ki širi pristranske ali zavajajoče informacije za oblikovanje javnega mnenja v korist vladajoče stranke ali vladnih uradnikov. Vlada za predstavitev svojih idej v njem lahko uporablja samo zanjo ugodne informacije, pri čemer lahko načrtno izpušča ali cenzurira kritične podrobnosti. To sicer res lahko ustvari iluzijo preglednosti, v resnici pa lahko javnosti prikriva pomembne informacije. Tako se subtilno vpliva na razpoloženje javnosti na način, ki morda ni v najboljšem interesu prebivalstva. Kako bo informacijska pooblaščenka nadzorovala uporabo segmentacije interakcij z občinstvom, seveda ni jasno. Še najbližji odgovor je, da preprosto ne bo. Kar pa pomeni, da vlada lahko, s svojimi resursi in dostopom do podatkov, skozi ciljane informacije neposredno posega tudi v zasebnost poslušalcev.

Uničevanje kritičnih medijev

Si predstavljate Vodjo urada za komuniciranje ali pa kakšnega ministra, ki v takšnem podkastu javno blati nek medij? Z lahkoto, kajne? Sledi sklep, da bi vladni podkast lahko bil (in tudi bo, upam staviti) zlorabljen za spodkopavanje ali diskreditacijo medijev, ki so kritični do vlade. S pozicije moči se jih preprosto prikaže kot nezanesljive ali pristranske. 

Širitev takšnega razmišljanja nas hitro pripelje v polje širjenja izključno Golobove politike. To pa nujno vodi v spodbujanje delitev, nestrpnosti in ksenofobijo, tako doma kot tudi na mednarodni ravni. Vlada je namreč vlada vseh državljank in državljanov Slovenije in ne zgolj tistih, ki so volili aktualno koalicijo. Če je npr. aktualna koalicija naklonjena vegetarijanstvu, se mora zavedati, da je enako odgovorna tudi do mesojedcev.  Če podkasti niso skrbno izbrani, lahko ustvarijo balončke (ti. “echo chambers”), ki krepijo obstoječa prepričanja in mnenja, ne da bi avditorij (celo Slovenijo!) izzvale z različnimi pogledi.

Naj za konec izrazim še pomislek glede dostopnosti. Čeprav so podkasti načeloma dostopni mnogim, pa morda še vedno ne dosežejo tistih delov prebivalstva, ki so tehnološko slabo opremljeni ali pa imajo invalidnost, ki jim otežuje dostop do podkastov. Ne pozabimo, vlada je vlada vseh, ne zgolj izbranih. 

Gojišče napačnih idej

Po izkušnjah z Golobovo vlado zadnjih dveh let, predvsem glede obljub in izpolnjevanja le-teh, se zdi, da tudi tokrat ne gre za splošno dobro. Predvsem gre za izrinjanje novinarjev iz procesa informiranja. Ob tem pa še za pridobivanje strateških pozicij pri interpretaciji informacij. V tem smislu je tudi širše v Sloveniji pričakovati pravo poplavo podkastov v letu 2024. Enako, kot je bila zgrajena mreža tiskanih medijev in radijskih postaj (ti. Odlazkov imperij), se bo gradilo mrežo tudi na tem področju. Celo nov medijski zakon že predvideva financiranje “novih medijskih poti in vsebin”. Golobova vlada je torej že vnaprej zagotovila denar za svoje novo omrežje.

V praksi bo vladni podkast torej kanal, ki v povezavi z neomejenimi proračunskimi sredstvi, dostopom do informacij ter njihovo analitiko, predstavlja predvsem orodje za propagando, cenzuro in manipulacijo. Dokler ne bodo jasna pravila za preglednost, etiko in vključenost deležnikov glede vladnega podkasta, je vse skupaj zgolj še ena kulisa več v Potemkinovi vasi zavajanja ljudstva s strani Goloba in ekipe. Še ena inovativna rešitev Golobovih propagandistov za utrjevanje diktature pod parolo medijske svobode in pluralnosti.

Edvard Kadič