Vroča politična jesen in politična scena desno od sredine
Bliža se vroča politična jesen. Tako pravijo. Politični poznavalci, opazovalci in komentatorji nam obljubljajo intenzivno politično dogajanje, kar bi glede na trenutno stanje vladne politike marsikdo zagotovo lahko pričakoval. Slabo delo vlade, številne napake in nepravilnosti ter popolna aroganca do predlogov opozicije, ustvarja plodna tla za politične pretrese. Kljub temu sama ne pričakujem, da bomo priča resnično vroči politični jeseni. Razlog? Mediji.
V demokratičnih družbah medije pogosto imenujejo “četrta veja” oblasti. Njihova vloga je izjemno pomembna. Mediji morajo delovati kot nadzorniki treh glavnih vej oblasti: zakonodajne, izvršilne in sodne. Mediji so tisti, ki s svojim neodvisnim poročanjem, raziskovanjem in razkrivanjem nepravilnosti prispevajo k odgovornosti in transparentnosti vladanja. V idealnem svetu bi opravljali to funkcijo brez pristranskosti, z enakim fokusom na vse strani političnega spektra. Na ta način bi prispevali k ohranjanju demokratičnih vrednot in varovanju interesov državljanov.
V Sloveniji je slika precej drugačna
V Sloveniji pa je žal slika precej drugačna. Mediji, namesto da bi se osredotočali na resne nepravilnosti pri delu vlade, večino svoje pozornosti namenjajo opoziciji in njenim predstavnikom. Medtem ko bi morali ostro kritizirati vlado za vprašljive odločitve, kot so divje kadrovanje ministrice za kulturo ali zgrešen nakup 13.000 računalnikov s strani ministrice za digitalizacijo, raje razpravljajo o vsakodnevnih dejavnostih prvaka opozicijske stranke Janeza Janše ali partnerke slovenskega premierja, Tine Gaber.
Vprašanje, zakaj je črpanje evropskih sredstev tako sramotno nizko, ostaja skoraj neobdelano v glavnih medijih. Ga ni novinarja iz močnejših medijev, ki bi vlado vprašal o tem problemu in zahteval pojasnila. Namesto da bi mediji delovali kot resnično četrta veja oblasti, postajajo orodje v rokah tistih, ki bi jih morali nadzirati.
Kako bi bilo lepo, če bi bili mediji res takšni, kot jih opisuje teorija. A realnost v Sloveniji kaže na žalost drugačno sliko.
Predčasne volitve? Ne.
Politično dogajanje v Sloveniji je vse bolj zanimivo. Kljub številnim špekulacijam o predčasnih volitvah, te verjetno ne bodo uresničene. Vlada ima namreč močno medijsko podporo. Ta ji omogoča ohranjati stabilnost in vpliv, zato je pričakovati, da bo ostala na oblasti do naslednjih rednih volitev. V tem kontekstu se zdi, da ni smiselno izgubljati energije z razmišljanjem o tem, temveč se raje osredotočiti na dogajanje do rednih volitev in na vprašanje, kako oblikovati prihodnjo desno koalicijo.
Desno od sredine
Desno od sredine imamo, kar se tiče perspektivnih strank, ki bi lahko prepričale dovolj volivcev, kar nekaj adutov. A brez medijev, ki bi jih ustrezno promovirali, je težko karkoli resnega doseči. SLS je sicer stara, ljudem dobro poznana stranka. Na občinski ravni sicer močna, žal pa ne zmore v parlament. Na EU volitvah so bili zelo močen kandidat, zahvaljujoč Petru Gregorčiču, ki je tako postal nekakšen princ ljudskih src (ženskih vsekakor). Zgolj za nekaj tisoč glasov (slabih 3300) ga je prehitel Matjaž Nemec (SD).
Gregorčič je bil sicer edini kandidat SLS-a s tako dobrim rezultatom. Trenutno se z vodstvom SLS precej bode. Njihovo bitko – kdo bo koga – je tudi v času kislih kumaric precej bedno brati. Po eni strani se Gregorčiča da razumeti, saj je stranko s svojo razgledanostjo in res dobrimi nastopi v soočenjih postavil v soj žarometov. Menim, da bi tako lahko SLS na naslednjih državnozborskih volitvah precej suvereno pripeljal v Državni zbor. Hkrati pa tudi menim, da bi se lahko prevzema stranke lotil veliko bolj prefinjeno.
Ruparjevi upokojenci
Tukaj so še Ruparjevi upokojenci. Stranka sicer na EU volitve ni šla, so pa podprli SDS-ovo kandidatko Zalo Tomašič. Ta se je s prepričljivim številom glasov z lahkoto (in z veliko trdega dela) zavihtela v EU parlament. Žal pa se je Rupar s podporo Tomašičevi močno opredelil desno. Naj spomnim, da je Rupar pred tem dosledno poudarjal, da niso ne levi ne desni, ampak za upokojence.
Ruparjevi nagovori so srčni, življenjski, iz srca, z dušo človeka, ki je skusil življenje. Na svoje proteste privabi lepo število ljudi. Žal pa menim, da bo na volitvah precej težko dobil zadostno podporo za v državni zbor. Na EU volitvah so namreč podprli desno poslanko in verjetno izgubili tiste bolj levo opredeljene volivce. Ob omenjenem težko verjamem, da bodo tisti, ki so podprli Tomašičevo in tisti s protestov, avtomatično podprli Ruparjeve upokojence. Zdi se, da so Rupar in njegova ekipa pozabili, da ima stranka SDS svoje ‘upokojensko krilo’.
Anže Logar in Platforma sodelovanja
Anže Logar, perspektiven politik, izredno dober minister, ki je veliko obetal. Ob in po volitvah za predsednika države, na katerih mu je sicer dobro kazalo, pa se je žal precej oddaljil od ljudi. Baze, ki ga je ustvarila in srčno podpirala. Na volitve se je podal kot samostojni kandidat in se na vse kriplje trudil oddaljiti od stranke SDS. V Sloveniji je namreč to, da si naklonjen stranki SDS, precejšnje breme. Mediji so Logarja kljub temu nekako vzljubili. Logar je na lestvicah priljubljenih politikov vedno med prvih pet, nastala pa je tudi Platforma sodelovanja.
Ljudje, ki so ga podprli tako na parlamentarnih kot na predsedniških volitvah, pa na vse skupaj gledajo z vedno več skepse. Veliko (nekdanjih?) podpornikov mu je sedenje na dveh stolčkih precej zamerilo in dvomim, da bo podpora na volitvah takšna, kot si jo želi ali obeta. Osebno sem ga sicer že nekaj časa nazaj pospravila v predal, kjer so Milka Novak, Janez Lenarčič, Violeta Bulc in še kdo. V tem predalčku so namreč politiki, ki so glede na ankete izredno priljubljeni, ko pa pridejo volitve, ‘izvisijo’. So tako rekoč muhe enodnevnice, ki se jih po prvem in edinem mandatu nihče več ne spomni. Vsej priljubljenosti navkljub, če cinično dodam.
Kaj nas torej čaka?
Pred volitvami leta 2026 nas čaka izjemno zanimivo obdobje, še posebej na desnici, kjer bo pozornost usmerjena na iskanje zanesljivih koalicijskih partnerjev za stranko SDS. Vprašanje pa je tudi, kdo bo morebitni novi obraz na levici. Lahko tudi, da se bodo poslužili reciklaže. Morda nam postrežejo s kakšno aktivistko tipa Nika Kovač, ki bi rada bila mandatarka. Pri teh medijih, ki lahko nekoga, kot je Golob, v nekaj mesecih naredijo za premierja z neverjetnimi 41 poslanci, je pač vse mogoče.
Sama bom predvsem čakala na to, da se politika desno od sredine strezni in uvidi, da njihov problem ni Janša, ampak antijanšizem in miselnost, da je Janša edini problem, ki ga Slovenija ima. Predvsem pa to, da so slednjemu podlegli tudi sami. Čakam torej na nekakšno ‘razsvetljenje’ medijsko opranih političnih in občih umov. Kako in kaj se bo dejansko zgodilo, bo seveda pokazal čas. Zapisano je namreč zgolj moj pogled na tekoče dogajanje in predvidevanje, ki na tem dogajanju temelji.
