Vse, kar morate vedeti o gojenju rabarbare
Rabarbara (Rheum rhabarbarum) je trdoživa rastlina, ki je cenjena zaradi svojih kiselkastih pecljev, primernih za pripravo sladic, kompotov in drugih kulinaričnih dobrot. Njeno gojenje ni zahtevno, vseeno pa zahteva nekaj pozornosti pri izbiri rastišča, pripravi tal in oskrbi.
Rabarbara najbolje uspeva na sončnih legah ali v delni senci, saj potrebuje dovolj svetlobe za močno rast. Idealna tla so globoka, dobro odcedna in bogata z organskimi snovmi. Pred sajenjem je priporočljivo v tla vdelati kompost ali preperel hlevski gnoj, saj rabarbara potrebuje veliko hranil. Pomembno je tudi, da ima zemlja nevtralno do rahlo kislo pH vrednost (okoli 6,0–6,8).
Rabarbaro je mogoče razmnoževati s semeni ali delitvijo korenike. Čeprav je sejanje možno, se pogosteje priporoča sajenje koreninskih delov, saj rastlina tako hitreje razvije močne peclje. Pri sajenju korenike je ključno, da je vrh korenike tik pod površino zemlje. Sadike je najbolje saditi zgodaj spomladi ali jeseni, pri čemer je priporočljiva razdalja med rastlinami vsaj 90 cm, saj rabarbara zraste v obsežno grmovje.
Oskrba in vzdrževanje
Rabarbara je rastlina, ki zahteva zmerno, a redno zalivanje, zlasti v sušnih obdobjih. Pomembno je, da tla ohranjamo rahlo vlažna, vendar ne premokra, saj lahko zastajanje vode povzroči gnitje korenin. Vsako pomlad je koristno dodati organsko gnojilo, kot je kompost ali preperel hlevski gnoj, s čimer spodbudimo močno rast pecljev.
Jeseni, ko rastlina začne rumeneti, je priporočljivo odstraniti odmrle liste in jo zastreti s plastjo slame ali listja, kar pomaga pričakovati boljši pridelek v naslednji sezoni. Rabarbara lahko na enem mestu uspeva več let, vendar jo je dobro vsakih 5–7 let razdeliti in presaditi, da ostane vitalna.
Pridelek in uporaba
Prvo leto po sajenju rabarbare ni priporočljivo obirati, saj rastlina potrebuje čas za vzpostavitev močnega koreninskega sistema. V naslednjih letih lahko peclje začnemo obirati spomladi, ko dosežejo dolžino vsaj 25 cm. Pomembno je, da peclje iz rastline izvlečemo, ne režemo, saj to spodbuja rast novih.
Listi rabarbare so strupeni zaradi visoke vsebnosti oksalne kisline in jih ne smemo zaužiti. Peclji pa so odlična sestavina za marmelade, kompote, pite in sokove.
Rabarbara je dokaj odporna rastlina, a jo lahko napadejo škodljivci, kot so listne uši, ali bolezni, kot je siva plesen. Pri opazovanju znakov okužbe je ključno hitro ukrepanje – obolele dele odstranimo in zagotovimo ustrezno kroženje zraka okoli rastline.
