Vse se vrača, vse se plača
Dnevi, ki so za mano, so bili pestri in zanimivi. Pa ne le zato, ker je vidna članica Strateškega sveta za preprečevanje sovražnega govora takšne, mojega kova, označila za stekle pse. Tega sem že navajena, zato je vse, kar rečem, le: »Vse se vrača, vse se plača.«
Všeč mi je, da ima po novem leto kar 54 tednov. Za vse, kar se tudi sicer dogaja tam v ”beli Ljubljani”, lažje najdem tehtno opravičilo. Čas jim teče drugače kot nam, na kmetih. Kar sem prebrala, da je v odpadnih vodah v Ljubljani daleč največ sledi droge, tudi različne izpade, ki jih ni malo, mičkeno bolje razumem. Edino pri Lidlu me srbijo prsti, da bi jim napisala prijazno pismo in jih pobarala, kdaj bodo na vhodna vrata obesili napis: »Vsem slovenskim vernikom, ki praznujejo Veliko noč, vstop strogo prepovedan?«
Ne boste verjeli, a dan mi je popestril tudi dr. Erik Brecelj, predsednik strateškega sveta za zdravstvo. Nisem vedela, da nad zdravstveno reformo po novem bdi dr. Golob in ne več minister za zdravje. Ob Brecljevih besedah, da drugi predsedniki vlad niso bili tako nori, da bi storili kaj podobnega, me je zaskrbelo, kaj pa, če sta Sodoma in Gomora, ki smo ju lani, 24. aprila prebudili, že kje blizu?
Medtem ko se v parlamentu balinajo, ali je znanje slovenskega jezika za tujce potrebno ali ne, pa v praksi ne držijo križem rok. Iz nekega podjetja v Srpenici so že sporočili, da se bodo morali vsi pri njih zaposleni Slovenci zaradi navala tujih delavcev začeti učiti- srbohrvaško.
Kako je že rekel Cankar? Za hlapce rojeni? Niti za mačjo dlako se ni zmotil.
Zadnje čase se tudi različni laični komentatorji pogovarjajo o rutah več, kot kdaj koli prej. Razlog je verjetno preventiven. Za vsak primer, ker se ob popustljivosti, h kateri smo nagnjeni, lahko zgodi, da bo deklic, ki bi jo želele že jutri nositi pri pouku, vedno več. vir
Različni komentatorji, zlasti malo mlajši, mešajo jabolka in hruške. Med drugim mečejo rute naših babic v isti koš z vsemi drugimi rutami, o katerih se v aktualnem trenutku krešejo mnenja. Boli me srce, ko vidim, da o tem, kako so živele, pojma nimajo! Tega, da so bile rute malodane obvezen del ženske oprave še v času moje mladosti, ne nazadnje sem jo, kot majhna deklica, nosila tudi sama, nihče ne zanika. Vsako obdobje v zgodovini ima svoja pravila oblačenja! Navada je železna srajca in zato so še v 70-ih letih marsikatero žensko pokopali z ruto na glavi.
Težko pa bi trdili, da so imele rute ”versko” ozadje. Simbol krščanstva je križ in ne ruta! Po vojni so jo nosile tudi afž-jevke, ki jim pa ”verski podtoni” oblačenja niso bili blizu. Ruta je bila dobrodošla predvsem pri delu, da ženski niso silili lasje na čelo in jo motili. Iz podobnih razlogov jih kuharice nosijo še danes. Obvezne so bile v tekstilni industriji, saj bi stroji kakšen daljši pramen las hitro potegnili tja, kamor ga ne bi smeli. Redki se spomnijo, da so imele tudi medicinske sestre na glavi luštna pokrivala. Pa trgovke, ki so delale pri kruhu tudi. Ponekod imajo trakove v laseh še danes. Hkrati moramo vedeti, da so si babice z rutami največkrat zakrile precej umazane lase. Zaradi pomanjkanja priložnosti, so jih največkrat umivale le poleti, ko je bilo toplo. Sušilnikov, žal, ženske tistega časa niso poznale. Kopalnic s toplo vodo še manj!
Mladim in malo manj mladim polagam na srce: preberite si knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače! Zavedam se, da šolski sistem ni popoln, a v interpretaciji nekaterih podrobnostih intimnega življenja prednikov, je močno padel na izpitu.
Prijatelj Oto me je pocukal za rokav ter pripomnil, da je bilo v starih časih skoraj nemogoče videti tudi moškega brez klobuka! Opa! Takole pravi: »Ko pa se je mlad fant počutil odraslega, je najprej poskrbel za klobuk – kakršen koli. Postal je njegov statusni simbol. Mama mi je povedala, da je sosedov fant nekaj ušpičil. Za kazen so mu ga starši skrili. Revež je ostal doma, saj se je počutil brez klobuka, kot bi bil gol. Če pa je skupina fantov zasukala klobuk (na Vinici so rekli ” škriljak”), je bil to znak za takojšen množični pretep.«
Spominjam se babice in njenih rut. Imela jih je poln predal. Vmes je bilo nekaj črnih, a te so bile namenjene zgolj žalovanju. Samo takrat, ko se je po napornem dnevu usedla na stopnico, zadaj za hišo, si je ruto porinila za vrat. Ded pa je hodil s klobukom še spat.
Je pa zanimivo, da se ob te klobuke nihče ne spotika, babičina ruta pa gredo vsem tako v nos. Jejejej!
MM, tista, ki posluša in piše.
Več o avtorici: TUKAJ
