Vzgoja otroka za samostojnost je ena od največjih nalog starševstva. Čeprav je naravno, da želimo svoje otroke zaščititi in jim pomagati pri vsakem koraku, je ključno, da jih postopoma naučimo, kako stopiti v svet z lastnimi nogami. Samostojnost ne pride čez noč – gre za proces, ki se začne že v zgodnjih letih in se razvija skozi čas.
Vprašanje, ki si ga starši pogosto zastavljajo, je: kdaj je pravi trenutek in kako to storiti, ne da bi otroka preobremenili ali pustili preveč na cedilu?
Začetek poti k samostojnosti se lahko zgodi že pri malčkih. Preproste naloge, kot je pospravljanje igrač v košaro ali obuvanje copat, so odličen način, da otrok začne prevzemati odgovornost. Pomembno je, da so pričakovanja realna glede na starost in sposobnosti otroka.
Pri treh letih lahko na primer pričakujemo, da si otrok sam umije roke, pri petih pa že pomaga pri pripravi mize za kosilo. Ključno je, da otroka pohvalimo za trud, ne le za popoln rezultat – tako gradimo njegovo samozavest.
Starši se včasih bojijo, da bo otrok naloge opravil narobe ali se pri tem poškodoval. A ravno skozi te majhne neuspehe se otroci učijo. Če se na primer razlije voda, ko poskuša napolniti kozarec, je to priložnost, da skupaj pospravita in se pogovorita, kako bi šlo naslednjič bolje. Postopno povečevanje zahtevnosti nalog – od zavezovanja čevljev do samostojnega pakiranja šolske torbe – otroku daje občutek nadzora nad svojim življenjem.
Kdaj popustiti vajeti: Prilagajanje starosti in osebnosti
Ni univerzalnega trenutka, ko otroka »spustimo izpod okrilja«, saj je vsak otrok drugačen. Nekateri so že pri šestih letih pripravljeni sami prečkati ulico do prijatelja, drugi potrebujejo več časa. Pomembno je opazovati znake pripravljenosti: ali otrok izkazuje pobudo, ali zna prositi za pomoč, ko jo potrebuje, in ali razume posledice svojih odločitev? Pri tem igra vlogo tudi okolje – v mestu bo morda potrebna večja previdnost kot na podeželju.
V predšolskem obdobju je poudarek na osnovnih veščinah, kot so oblačenje in osebna higiena. V šolskih letih pa se samostojnost razširi na upravljanje časa, domače naloge in celo odločitve o prostem času. Najstniki bi morali že znati poskrbeti za svoje obveznosti, kot je pravočasen prihod na dejavnosti ali upravljanje žepnine. A prehod mora biti postopen – če otroka prehitro potisnemo v popolno neodvisnost, se lahko počuti zapuščenega, če pa predolgo odlašamo, tvegamo, da ostane preveč odvisen od nas.
Starši lahko pomagajo z jasnimi navodili in postavljanjem meja. Na primer: »Lahko greš sam do trgovine, ampak mi sporoči, ko prideš tja.« Tako otrok dobi svobodo, a ve, da je še vedno pod skrbnim očesom. Prav tako je koristno, da ga vključimo v reševanje problemov – če pozabi učbenik doma, ga vprašajmo, kako misli to urediti, namesto da takoj priskočimo na pomoč
Vzgoja za samostojnost je ravnovesje med zaupanjem in podporo. Otrok mora vedeti, da lahko eksperimentira, dela napake in se uči, hkrati pa ima varno zatočišče, kamor se lahko vrne. Sčasoma bo ta pristop prinesel samozavestnega posameznika, ki zna poskrbeti zase – in to je morda največji dar, ki ga starši lahko podarimo.
Alenka Mirnik
Portal24; Foto: Pexels
