Jože je pred dnevi sklenil, da ima starega avtomobila počasi že čez glavo. Po številu kilometrov je že zdavnaj goden za generalko. To pa stane. Tekoča popravila tudi.
Od zunaj še kar nekako izgleda, od znotraj se mu pa vidi, da ga je načel zob časa. Voznikov sedež je natrgan, plastika na armaturi obledela in odrgnjena, zadnja klop je bila že vsaj stokrat polita s sokovi, ostanki čokolade in drsanje s petami otroških čevljev pa tudi terjajo svoj davek.
Šel je torej k največjemu in najmočnejšemu prodajalcu v državi. Lep in velik salon imajo. No ja, saj jim vsak mesec plačuje tudi nekakšen obvezen prispevek za delovanje.
Pravijo da zato, da imajo lahko širok nabor vozil, za vse priložnosti. Sliši se čudno, a tak je zakon.
Sicer ta avtohiša tudi ugleda nima več prav velikega, zagotavlja pa 100% dobavo po vplačilu ter garancijo. Konec koncev, državna firma pa res ne propade kar tako, kajne?
Zanimivo, tudi zaposleni baje niso bogvekaj zavzeti. Govori se, da si še čas razlagajo precej po svoje in da se točno samo štempljajo.
Predvsem pa, da so maščevalni, če jih kdo slučajno kaj kritizira. Si kdo želi kupiti avto, nato pa tretji dan ugotoviti, da je v gorivu sladkor in je motor zato zaribal? Ne bi bilo prvič.
So pa trdno povezani v sindikatu. In sindikat “vedno vse zrihta”, so rekli včasih in še danes tako velja. Za gajbico jabolk za povrh pri računu, ti preko vrste uredijo menjavo sklopke, dolijejo olje in še gume napolnijo za dobro vago.
Seveda, če so v službi. Sicer pa počakaš kakšen dan ali dva, potem pa steče.
Za šankom v bližnji gostilni se možje radi pridušajo, kako kdaj šef sindikata direktorja dobro “stisne”. Običajno takrat, ko ima direktor ideje, da bi aktivno prodajali še kakšno drugo znamko ali celo, da bi kupcem prepustili, naj se odločajo sami.
Sama zmeda bo. Šef sindikata že ve, pa tudi takih, ki verjamejo v njihovo izbrano blagovno znamko – Wartburg – je veliko več kot onih, ki bi se vozili še s čim drugim.
A vrnimo se nazaj v salon.
Prodajalec si je za Jožeta vzel čas. Najprej se mu je predstavil, Saša mu je ime.
Nato je Jožetu pojasnil, da njihova prodaja temelji na široki ponudbi in da, ker je demokratičen in nepristranski, nobene znamke posebej ne priporoča, saj vendar zastopa vse.
No, mogoče Wartburge. V ponudbi imajo res dobre Wartburge, imajo pa tudi druge nemške, italijanske in francoske avtomobile.
Tudi švedski avto je na voljo. Se pa ni posebej izkazal v zadnjih dveh letih, v praksi se je celo izkazalo, da je bilo z njim največ smrtnih žrtev.
Po prodajalčevem mnenju je še malo za počakati z nakupom. Res pa se govori, predvsem na Nacionalnem inštitutu za javno avtomobilstvo, da bo jeseni veliko povpraševanje prav po švedskem modelu.
Vseeno pa ima Wartburg širšo paleto barv. Pa še na zalogi jih imajo. Posebej rdeče.
Jože se je seveda že prej pozanimal in pregledal trg. Nekako najbolj pri srcu so mu avtomobili zahodno-nemške izdelave.
Seveda, je dejal prodajalec, dobri so. No, tudi Wartburgi so dobri, tudi nemški, včasih so bili celo boljši od drugih, pa še na zalogi jih imamo.
Ampak … mar niso Wartburge nehali izdelovati že leta 1991?
So, je pritrdil prodajalec Saša. Mi smo jih vse zakupili. Imamo jih za desetletja. Še Ruse smo prehiteli in pobrali tudi njihove zaloge. Verjamemo, da je Wartburg edini pravi avto.
Z nami se strinjajo tudi na Balkanu, kjer še danes proizvajajo rezervne dele in kjer še danes slavijo ta dosežek civilizacije. Pa še na zalogi jih imamo.
Čudno, si je mislil Jože. Kdo se leta 2022 želi voziti v Wartburgu?
Potem pa se je spomnil na znanca Jašo, ki vsak petek nabaše vso mogočo kramo s kolesi vred v svoj Wartburg karavan in se pelje, enkrat po centru Ljubljane okoli Državnega zbora ta velik krog do Tivolija, drugič pa po Celovški do obvoznice in nazaj.
Res, da se ljudje pritožujejo po mestu, ker jim zasmradi še tri ulice zraven. Ampak on se ne ozira na takšne malenkosti. Pa naj me prijavi kdo, če si upa, je zadnjič razlagal po telefonu.
To, da vsepovsod tudi malo teče in kaplja iz motorja, pa res ni taka stvar. Kakšen motor pa je to, da je ves suh? Naj si raje še oni kupijo svojega, ne pa da sanjajo o prostem trgu in evropski tehnologiji.
Pa sosedi Tea in Nika, ki dneve in dneve čistita svojega rdečega Wartburga pred blokom in vsem razlagata, kako lepo mu sveti lučka v kabini. Ponoči se še plesati da ob njej.
Pa Mihajlo, Andrej, Slobodan in Živorad v sosednji ulici tudi. Pa njihovi otroci v šoli jim tudi pojejo slavo. Baje so Wartburg partyji itak najboljši.
Zanimivo, se je še spomnil Jože, ravno prejšnji teden so mu celo v službi ponudili, če bi se vpisal v Wartburg klub. Zakaj naj se pa vpiše, če ga pa nima in še všeč mu ni, se je vprašal na glas.
Milan, vodja kluba v firmi ga je pogledal z viška, kljub temu da je zelo nizke rasti, in mu zabrusil, da je Wartburg več kot le avto. Gre za revolucijo, način življenja in ljubezen, za katero se po potrebi tudi umira.
Ko mu je Jože omenil, da je to avto, za katerim daleč najbolj smrdi, saj kuri mešanico olja in bencina in da bi bilo dobro pomisliti tudi na okolje, je bilo hitro vsega konec.
Milan ga je ozmerjal z avto fašistom ter mu zabrusil, da ni daleč dan, ko z drugimi avtomobili itak ne bo smel več na cesto. Wartburg in pika. Članarina v klubu ni visoka, pa še kakšno službo se lahko zrihta, saj so sami domači.
Prodajalec Saša je medtem na drugi strani mize opazil, da je Jože v mislih nekoliko odplaval.
Izpod mize je zato potegnil kataloge najnovejših ruskih in indijskih modelov. Mislil si je, da mora delovati nekoliko bolj pluralno. Ljudem je potrebno pokazati, kakšne možnosti še obstajajo zato, da se na koncu lažje odločijo za Wartburg, kakopak.
Jože je bil odločen. Nemški avto hoče.
Prodajalec ga je zabodeno pogledal, nato pa odhitel k mizi na drugo stran salona in poklical kolega, vodjo sindikata v hiši, za nasvet. Ta mu je zabičal, da naj niti za živo glavo ne posluša stranke in da je ljubezen stranke do prave izbire zdaj v njegovih rokah.
Ko je odložil slušalko in pogledal proti stranki, ga je pa skoraj kap.
Komercialni direktor, ki se zadnje mesece nekaj smuka po salonu, se pogovarja s stranko. Njegovo stranko! To pa ne bo šlo tako zlahka mimo. Z odločnim korakom se je odpravil k njima.
Komercialni je izkoristil trenutek, stopil proti prodajalcu Saši in ga še pravočasno ustavil na samem.
Diskretno mu je zašepetal: “Pelji stranko med avtomobile. Naj se sam odloči, kaj mu ustreza. V vsakem primeru bo kupil pri nas.” Komercialni se je zatem obrnil, se Jožetu nasmehnil, pokimal v pozdrav in odšel proti svoji pisarni.
Prodajalec Saša je, zaripel v obraz in poln začudenja, gledal komercialnemu v hrbet.
Kaj se dogaja v tej hiši? Zakaj ljudem ni všeč Wartburg? Zakaj bi ljudem nudili tudi druge avtomobile, če ima pa Wartburg odgovore na vse? Je to kakšna zarota?
Pa saj mi je še šef sindikata ravnokar potrdil, da smo mi tukaj prav zato, da v ljudeh ohranjamo ljubezen. Ljudje vendar ne vedo, kaj je res dobro zanje! Mi vemo zanje!
A delo zahteva svoje, konec koncev je Saša vseeno profesionalec. Po nekaj trenutkih se je obrnil k Jožetu in dejal:
“Druge avtomobile vam bom sicer pokazal, a zgolj zaradi izrecnega navodila šefa,” je oznanil prodajalec.
“Druge avtomobile vam bom sicer pokazal, a zgolj zaradi izrecnega navodilu šefa.”
Kaj želi povedati s tem, je pomislil Jože. Mar ne plačujem obveznega prispevka ravno zato, da imam na voljo vse mogoče avtomobile na zalogi? Kaj je s tem Wartburgom? Zakaj ga sploh še prodajajo ljudem?
Ker lahko. Zato, ker sindikat bolje ve, kaj je dobro za avtohišo in njene stranke, kot pa vodstvo.
Tako je bilo in tako tudi za vedno bo, je pomislil prodajalec Saša in pustil Jožeta, da tava sam po parkirišču.
Medtem si je Saša, ponosen nase zaradi jasnega stališča do svojega šefa, v brk zabrundal:
“Kdo nam pa sploh kaj more? Plača bo, ne glede na to ali bo kdo kaj kupil ali ne. Če ljudje ne poznajo drugih avtomobilov, kupijo Wartburg. Tako jim lahko večno prodajamo rezervne dele. Pa mladi imajo tudi radi Wartburg zabave. Dim, ropotanje in kup obljub o odlični vožnji.”
Za svobodo torej, z Wartburgom naprej.
Namesto konca:
Wartburg je bil dober avto. Nekoč. Na papirju. V praksi pa je sčasoma zasmradil vse naokoli s svojimi izpušnimi plini mešanice olja in bencina ter se gugal kot kakšen star jogi. A bil je sanje mnogih in s ponosom so se vozili v njem in z njim.
V nekih drugih časih. Ko ni bilo drugega oz. so bili tisti, ki so bili na voljo, precej slabši. Predstavljal je tehnološki dosežek nekega sistema, nekega načina razmišljanja, nekega časa in prostora. Temu primerno je sledil tudi njegov konec. Zdaj je zgodovina.
Dragi Saša, Milan, Jaša in šef sindikata,
Wartburge in vas, je že zdavnaj povozil čas. Zakaj se sami ne vozite z njimi, če so tako dobri?
Edvard Kadič
Več o Edvardu Kadiču TUKAJ
PS: Vsaka podobnost z dejanskimi osebami, avtohišami in načinom delovanja je zgolj naključna.
Avtorske pravice: Kolumna je avtorsko delo. Če ni določeno drugače, je reproduciranje dovoljeno pod pogojem, da se navede vir, v elektronskih medijih s povezavo na vir.
