Gospod Rado se je kot nezakonski otrok rodil leta 1902. Njegova mama ga je kmalu po rojstvu pustila na pragu domnevnega očeta in izginila neznano kam. Z najdenčkom nihče pri hiši ni imel kakšnega usmiljenja. Pri petih letih si je moral prislužiti vsak grižljaj, ki ga je dal v usta.
Kot mlad fant je pomagal v vojaški bolnišnici v Oseku (Vipavska dolina), kjer so se zdravili tudi ranjenci s Soške fronte. Zelo se je navezal na enega od njih. V njem je videl očeta, ki ga ni nikoli imel. Naklonjenost je bila obojestranska, ranjenec ga je v zahvalo, ker mu je nekoč, ko bi se skoraj zadušil z bruhanjem, rešil življenje, naučil branja in pisanja.
Pred Radom se je odprl nov svet, ki ga do takrat ni poznal. Ko sem ga leta 1984 obiskala, me je povabil na podstreho, ki jo je spremenil v ogromno knjižnico. Zgodbe, ki mi jih je pripovedoval o sebi in drugih, so bile včasih malodane neverjetne. Veliko je vedel o času, ko so v naših krajih zgradili prvo železnico. Hranil je tudi Bleiweisove Novice, v katerih je pisalo o ”vozovih, ki vlečejo ljudi, živino in blago”.
Še danes ga vidim, kako so mu žarele oči, ko je pripovedoval o njemu ljubih stvareh. Predvsem o življenju. Pa o tem, kako dragoceno mu je. Zelo rad je imel tudi dr. Antona Trstenjaka. Njegovo knjigo Če bi še enkrat živel (1965) je imel v dveh izvodih, eno mi je ob slovesu podaril in jo hranim še danes. V njej mi je s svinčnikom podčrtal Trstenjakovo misel:«Samo enkrat živimo. To je pretresljivo resno spoznanje za vsakogar: enako za tistega, ki veruje v posmrtno življenje in za onega, ki ne veruje vanj.«
Tudi sicer sem srečala veliko posameznikov, ki so bili – kar se formalne izobrazbe tiče – komaj pismeni, a so živeli bogato duhovno življenje. Nekateri so bili strastni zbiralci vsega, kar je dišalo po zelo starem, Marijanu, na primer, je prišla v roke Homerjeva knjiga Iliada in Odiseja, ko je bil še pastirček. Na stara leta jo je znal malodane na pamet.
Lojzika in Janica sta bili ”specialistki” za narodne in nabožne pesmi. Vsaka jih je znala zapeti po več sto. Alfonz je v svojih prostorih, kamor nepovabljeni niso imeli vstopa, hranil vse mogoče. Bil je prava enciklopedija o čisto vsem, kar sem ga vprašala. Franci je o prvi svetovni vojni vedel več kot zgodovinarji, ki so informacije iskali tudi pri njem.
Pogosto se spomnim nanje! V mojem srcu predstavljajo tiste, o katerih se je pisalo kot o pokončnih, srčnih, zavednih Slovencih. Bili so mi za vzor, nekakšni dragoceni biseri nekega časa, o katerem prav zaradi njih vemo več, kot bi sicer.
V primerjavi z njimi in z vrednotami, ki so jih živeli, aktualni trenutek vedno bolj spominja na mračnjaštvo srednjega veka. Dan za dnem se bijejo nove vojne v stilu, kdo bo koga. Pest ”judeževih kovancev” je na voljo na vsakem koraku. Laži in pol resnice pa aktualnim dogodkom brez usmiljenja zadirajo nož v hrbet.
Zelo me tudi skrbi zaradi zlovešče kulture smrti, ki prodira v vse pore družbe, predvsem pa v našo komunikacijo.
O smrti so predniki govorili z različnimi sopomenkami:ko pride čas, ko se mi bo življenje izteklo, ko bo Matilda potrkala na vrata, enkrat se pride, enkrat se gre, ko bo sova trikrat zaskovikala…
Četudi so bili polni zamer, je bila smrt zadnja stvar, ki bi jo komu želeli ali privoščili. Danes je drugače. Brez zadrege se praznuje Halloween, četudi vemo, da je povezan z umori in žrtvovanji majhnih otrok. Transparenti z napisi ”Smrt temuintemu politiku” so postali že čisto legalni. Še sodna veja oblasti jih je požegnala.
Želeti smrt političnemu nasprotniku? Mala malica za virtualne nadobudneže!
To, da se z levo roko zagrozi bližnjemu s smrtjo, je postalo čisto običajno. Včasih imam grozljiv občutek, da tisti, ki sejejo takšne grožnje, morda živijo sredi računalniških igric, kjer lahko vsako zgodbo- tudi po smrti virtualnih junakov- začnejo znova?
Pravijo, da se motim. Da ni čisto tako. Politiki, mediji, družabna omrežja ščuvajo dan za dnem. Uro za uro. Je res samo vprašanje časa, kdaj se bo pojavil sprožilec in bodo naščuvani spet polnili jame in brezna?
Ko je trener nemškega nogometnega prvaka Bayerna iz Münchna Julian Nagelsmann, po tem, ko je bavarski velikan v četrtfinalu lige prvakov izpadel proti Villarrealu, dobil več kot 500 groženj s smrtjo, se je zgražal ves svet. Ko jih dobiva nekdanji premier, mu velik del Slovencev od srca privošči z besedami:”Še premalo!”
Španca, ki je pred leti na WhatsAppu grozil, da bo ubil premierja Pedra Sancheza, je sodišče obsodilo na sedem let in pol zapora. A si sploh kdo lahko predstavlja, da bi takšna kazen doletela enega od tistih, ki so v ljubki deželici pod Alpami bruhali enako sovraštvo?
Strah vzbujajoče je, da mladi zelo sproščeno in brez zadržkov izzivajo smrt. Kot da je to nekaj za na kruh namazat.
Britanka Tori Barber je pri svoji desetletni hčerki na rokah opazila temno vijolične kroge. Predstavljajte si njen šok, ko je ugotovila, da gre za opekline, ki so posledica pršenja dezodoranta po koži s kratke razdalje.
Hčerka, ki je pri tem utrpela hude opekline, je brez večjih zadržkov nasedla na Tik-tok foro, ki bi se lahko tragično končala. Tudi dvanajstletnemu Archiju zdravniki niso mogli pomagati. Njegova mama je prepričana, da je sin sodeloval v spletnem izzivu, ki je spodbujal mlade, da se davijo, dokler ne izgubijo zavesti. Mama ga je našla nezavestnega v sobi, okoli vratu pa je imel ovito vrvico.
Spominjam se objestne mularije, ki je z avtom zapeljala na železniško tračnico in čakala na vlak. Ali pa onih, ki so, sicer na smrt pijani, legli sredi ceste, prepričani, da jim nihče nič ne more.
Šestnajstletna Ines je verjela v posmrtno življenje. Preko spleta je spoznala žensko, ki ji je obljubila, da jo lahko s pomočjo ”čaranja” spravi čez ”mejno črto” in potem tudi ”vrne” nazaj, na ”to” stran. Med seanso je doživela epileptični napad in le zdravniku, ki je bival v istem hotelu, se lahko zahvali, da v onstranstvu ni ostala za zmeraj.
V današnji družbi, kjer smo vajeni, da se ne spoštuje ničesar in nikogar, si želim, da bi začeli spoštovati vsaj življenje. Pa ne le svojega – tudi življenja drugih.
V medsebojni komunikaciji smo lahko ostri, lahko gremo na nož, a za božjo voljo, pustimo
grožnje s smrtjo pri miru.
Še prehitro se ta znajde tam, kjer se ne bi smela.
MM, tista, ki posluša in piše.
Več o avtorici: TUKAJ
Opomba: Mnenja avtorice niso nujno tudi mnenja Uredništva
