Mitja Iršič

Danes, ko je bil Robert Golob – star kader LDSa, Pozitivne Slovenije in državni gospodarstvenik tipa »J’st s’m te nastavu polit’ka te je nastav’la« – kot reciklaža spolzkega nasmeška Zorana Jankovića v Državnem zboru izvoljen za desetega predsednika vlade RS, ne bom neposredno govoril o njegovi dolgočasni butl-socialistični lajni, ki jo ponavlja že od prvega javnega nastopa naprej, niti se ne bom podrobneje spuščal v komunistični manifest… pardon koalicijsko pogodbo, ki so jo pripravili partnerji v zločinu.

O koalicijski pogodbi, res zelo na kratko, le toliko – gre za zelo očiten poskus skozi napad na srednji sloj ustvariti dovolj sredstev, da bo lahko trenutna koalicija nahranila medijsko-takjunsko-NVOjevskega zmaja, ki jo je tudi ustvaril. Nacionalnizatorska progresivna obdavčitev premoženja, višji davki na kapitaliski dobiček in normirane espeje (edina davka v državi, ki sta evropsko konkurenčna), sanjarjenja Levičinih politkomisarjev (brez enega dneva delovne dobe v realnem sektorju) o delavski participaciji, izničenje novele Zakona o dohodnini prejšnje vlade, ki je vsem delavcem zagotovila višje plače (v deželi s kronično egalitarnostjo, ki je ena najvišjih na svetu)… ukrepi se bolj berejo kot manifest stranke Levica, kot pa politika liberalne sredine.

A pustimo dnevno politiko. Vprašajmo se nekaj bolj fundamentalnega. Zakaj za hudiča Slovenci tako radi padamo na te vedno iste preživete socialistične finte, ki v resnici niso nič drugega kot sofisticirana oblika besedne igre? Kaj je pri nas drugače kot v EU, ZDA, v Ukrajini… celo v Vietnamu (ki je btw država z največjo podporo kapitalizma na svetu).

Moja teza je sledeča:

Ne gre le za odmeve krvave komunistične revolucije, ki je drugače misleče enostavno pobila. Gre tudi za vzgojo. V ZDA vsak otrok odraste v veri, da bo lahko nekoč naslednji predsednik ZDA (se spomnite tistega hita iz leta 1989, ki ga je je pel Holly Johnson: »…there’s a place, where a kid without a cent, can grow up to be president…”). Vzpodbude, ki jo starši namenjajo otrokom niso le patetične in površinske – ameriški starši z vsem srcem in dušo verjamejo, da je njihov otrok odličen igralec baseballa. Verjamejo, da bo nekoč lahko odličen pisec, čeprav v četrtem razredu še zmeraj napiše: »We will not loose the game.« In to jim povedo vsak dan.

»Res smo revni, a ti boš dobil štipendijo in postal direktor na Wall Streetu.«

»Lahko postaneš karkoli si želiš, če boš le dal vse od sebe.«

To sicer ni čisto res – odrasli ljudje včasih naletimo tudi na omejitve (saj poznate tisto – ne glede na to kako dober si, bo za vogalom en Azijec, ki bo še boljši od tebe).

A tista začetna platforma je bolj pomembna, kot si poljudnoznanstveno mislimo. Znanstvena raziskava prvič uradno objavljena v publikaciji Journal of Experimental Child Psychology je pokazala, da nevrološka slika možganov otrok, katerih matere so bile zelo kritične do njih, kaže, da imajo ti otroci zakrnel center možgan, ki v zavesti internalizirajo občutke, ki jih doživimo ob denarnih nagradah in izgubah – kar nakazuje, da imajo takšni otroci zmanjšan zavestni smisel za dojemanje signalov iz okolja. Študije (Hoelter & Harper, 1986, Gecas and Schwalbe, 1987) so pokazale, da imajo otroci s pozitivno podporo staršev in sorodnikov višjo samopodobo. V tistih najbolj kritičnih trenutkih, ko človek gradi svoj samokritični jaz, ki ga bo spremljal vse življenje, je ključno kakšne stimulanse doživlja s strani okolice, predvsem tistih, ki so mu najbližje.

Kakšni pa smo Slovenci? Slovenci smo izredno samokritični do sebe. Tudi, ko obvladamo kak tuj jezik skoraj na ravni materinega, še vedno radi rečemo, da se še učimo in se vnaprej opravičujemo a slovnične napake. Zato se tako radi naučimo jezikov vseh sosednjih držav (razen ne-indoevropske madžarščine) in od tujcev nikoli ne pričakujemo, da se bo naučil našega jezika (tudi od tistih ne, ki govorijo soroden južno-slovanski jezik).

A ta samokritika od nekod izvira in ima tudi določene posledice. Slovenska vzgoja je folklorno taka, da je treba otrokom povedati, da so nesposobni, ničvredni, slabši od bratov/sester/sosedovih otrok in da je staršem žal, da so jih sploh zaplodili. Slovenski otrok je kot vojak začetnik na uvodnem urjenju, ki posluša žaljivke kako mu ne gre nič od rok in kako še nikoli ni videl bolj nesposobnega človeka.

Medtem ko mali Johnny vsak dan posluša starše, ki mu pravijo kako ponosni so, da je zopet izbil baseballsko žogo iz igrišča ali dobil pohvalo od učitelja, mali Janez sliši, da se ne bi smel ukvarjati z nogometom, saj itak ni dovolj dober, v šoli pa mora bolj poslušati, saj je zadnjič učiteljica (oz. pri nas so že vedno »tovarišice«) povedala, da včasih ne sledi pouku, čeprav ima same petke.

Seveda generaliziram, a ta ponavljajoči vzorec sem v Sloveniji in ZDA zasledil tako pogosto, da ne morem verjeti, da gre za naključja. Ko vržeš kocko 50 krat in vsakič pristane na številki 1 začneš sumiti, da je kocka obtežena. Slovenska kocka je po mojem mnenju obtežena.

Kakšne otroke vzgajamo? Vzgajamo otroke, z otopelim odnosom do okolice, ki ne znajo povsem dobro presoditi kaj je za njih (materialno) dobro in kaj ne. Še bolj pomembno pa je to, da vzgajamo otroke z nizko samozavestjo. Otroke, ki odraščajo z mislijo, da so zgube. Taki otroci odrastejo v boječe odrasle. Take, ki se bojijo resničnega sveta, konkurenčnega prostega trga, tekmovanja in meritokracije. Ker mislijo, da so najslabši in jih nihče ne bo izbral, nakar bodo pristali nekje na ulici s klobukom v roki, proseči mimoidoče za nekaj centov.

Vzgajamo boječe ljudi. In taki ljudje so idealen plen za socialistične demagoge. Ti jim obljubljajo varnost pred lastno povprečnostjo. Veliko državo, ki bo zanje skrbela. Manko konkurenčnega delovnega okolja, da se jim ne bo treba nikoli dokazovati in jim nikoli ne bo treba biti poražen. Ogromne davke na sposobne, da se bodo sredstva prelivala tudi do njih – nesposobnih.

Povprečen Slovenec misli, da je nesposoben, ker se je tega najprej naučil doma, nato so lekcijo ponovile tovarišice v šoli, na koncu pa še politiki, ki so sebe ponudili še kot rešitelje, ki jih bodo z uravnilovko rešili mediokritete in eventuelnega beračenja.

Zato Slovenec nima nič proti, če mu država pove (oz. ukaže), katero umetnost mora denarno podpirati. Katero glasbo mora poslušati. Kateri ideologiji mora verjeti. Kateri mediji so desni in kateri »normalni« (prosto po Goluboviću). Katere davke mora plačevati in kam se morajo ti davki stekat.

To bodo že vedeli bolj pametni od nas. Mi smo nesposobni. Ponavljamo si tisti stavek Marjana Šarca, ki tako dobro ponazarja slovensko dušo: »Jaz nimam kaj mislit. Bomo videli kako se bodo drugi dogovorili.«

Velika država je naš rešitelj. Zato je dobra polovica države tako mesijansko pričakala sluzavo politikantskega Roberta Goloba in njegovo malho praznih enovrstičnic o enakosti in koncu delavskega hlapčevanja. Ne gre le za antipatijo do Janše, kot tudi ne le za upor proti koronskim ukrepom. Podpora Gibanju Svoboda je visoka tudi zdaj, ko smo izvedeli, da bo tempo diktirala stranka Levica in da bo leit motiv mandata narediti preveč egalitarno družbo še bolj egalitarno.

Ljudje so to pozdravili. Ker imajo podzavestni občutek, da ne morejo tekmovati. Da so Belgijci, Francozi, Nemci, Američani, Korejci boljši od nas. Želimo vlado, ki nas bo varovala pred tujci, pred prostotržnim kapitalizmom – in kar je še bolj pomembno; pred lastno mediokriteto.

Kar je velika tragedija. Slovenci namreč nismo povprečni. Slovenci v izseljenstvu skoraj po pravilu v zahodnem kapitalizmu eksplozivno uspejo. V športu – panogi kjer je meritokracija ključna – smo tako zelo uspešni, da so o naših čudežnih super-ljudeh pod Alpami pisali članke po vsakih Olimpijskih igrah. Po skoraj vseh empirično merljivih testih akademske učinkovitosti učencev, dijakov in študentov smo med boljšimi na svetu. A še vedno mislimo, da smo najslabši.

V pajdaškem kapitalizmu rdečih direktorjev v devetdesetih je šlo skoraj vse narobe, a majhna podjetja, ki so jih ustanovili inovativni in pametni posamezniki so danes glavni motor gospodarstva in zmagujejo na industrijskih razpisih po vsem svetu.

Iz ZDA smo v zadnjem času prek raznih »raziskovalnih inštitutov« pod okriljem Vzporednega mehanizma potegnili tisto najslabše, ki njihovo družbo vleče proti egalitarizmu, stran od ameriškega sna o individualizmu, svobodi in sledenju osebni sreči – woke ideologijo, demokratični socializem, po vzoru ZDA smo iz nič izumili spolno in rasno nestrpnost, ki je nikoli ni bilo.

ZDA so kljub tem (sabotažno podstavljenim) distrakcijam uspele obdržati primat industrijskega hegemona, ki izumlja praktično vse kar dela naša življenja v 21. stoletju prepoznavna in sodobnemu človeku znosna – Rusija zadnje mesece ravnokar šokirano ugotavlja kakšna slepa ulica je razvoj brez ameriških patentov.

Američani niso nič pametnejši od nas. So pa bili od malega vzgajani, da jim lahko uspe. Da so dovolj dobri. Da lahko čez 10 let napolnijo Madison Square Garden, poletijo na Mednarodno vesoljsko postajo ali skupaj z Elonom Muskom načrtujejo naslednjo revolucijo javnega transporta. ZDA vleče naprej samozavest. Sledenje osebni sreči. Večina Američanov – tudi Demokratov – si ne želi, da jim država prepove nošnjo orožja. Večina si ne želi, da jim država diktira kakšno umetnost morajo prisilno sponzorirati. Večina si ne želi, da država plansko-gospodarsko skrbi, da oni ne bodo nikoli brez službe. Želijo si, da jih država pusti pri miru, oni pa lahko v miru ustvarjajo

(I’m no Communist, and I’ll you that right now,

I believe a man should own his own house and car and cow,

I like this private ownership, and I want to be left alone,

Let the government run its business and let me run my own).

Ker vedo, da so dovolj dobri, saj so to poslušali vse življenje.

Če bi morali karkoli uvoziti iz ZDA je to njihov smisel za samozavest in razlog zakaj jo sploh imajo – pozitivno vzgojo.

Seveda ne trdim, da se otrok ne sme grajati, ko naredijo kaj narobe. A obstaja razlika med konstruktivno grajo (»Ne zaviraj kolesa s sprednjimi zavorami, ker boš padel na glavo!«) in sistematičnim zaničevanjem (»Nikoli ne bo nič iz tebe!«), ki je tako intimno povezano s slovensko (morda tudi slovansko?!) temno psiho. Takšna vzgoja proizvaja socialiste, boječe pred svetom, ki jih obdaja (»Prekleti tujci, vse bodo pokupili!«).

Naša generacija je tista, ki ima moč v svojih rokah. Lahko proizvedemo socialiste, ki jih bo strah lastne sence in bodo iskali sedanje in bodoče Golobe, da jih zaščitijo pred tujci, neoliberalizmom in konkurenco. Lahko pa proizvedemo ljudi, ki bodo bolj podobni Američanom – take, ki se jih ne bo strah spopasti z globalnimi viharji in bodo sledili Prešernovemu stihu- več sveta otrokom sliši slave…. Lahko proizvedemo take ljudi, ki se bodo zavedali, da so dovolj dobri, da le z ekonomsko svobodo in individualizmom dosežejo svoje sanje. Taki ne bodo iskali Sorosov, Kučanov, Golobov in drugih starševskih figur, ki jim bodo prek fiskalnega protektorata zagotovili varno, a revno in neizživeto eksistenco.

Ko bomo enkrat vzgojili takšno generacijo, bo Slovenija svetovna velesila. Čudež ob reki Han bo passee. Govorili bomo o čudežu ob reki Savi. Imeli bomo socialno kapico, bogati bodo zaslužili ogromno, sto krat, tisoč krat več kot nižji sloj, a tudi nižji sloj bo v ekonomski svobodi zaslužil toliko kot avstrijski, nemški in švicarski. Imeli bomo nebotičnike tujih multikorporacij – a se jih ne bomo bali. V njih bomo zaposleni Slovenci in multikorporacije nam bodo plačevale odlične plače, saj tukaj ne bodo le proizvajale, ampak razvijale.

Tudi naše multikorporacije bodo gradile nebotičnike v tujini in slovenski inženirji bodo šli učiti indonezijske delavce, kako sestaviti slovensko raketo. Razbili bomo neproduktivne, našistične fevde domačih rentnikov, ki zdaj parazitsko sesajo sadove našega dela. Za njih v hiper-konkurenčnem svetu meritokracije in presežkov ne bo več prostora. Socialistični demagogi, ki vas danes vlečejo v črno luknjo egalitarizma in umiranja na obroke bodo odplaknjeni v zgodovinski lijak preživetih idej ali pa se bodo prilagodili in postali zagovorniki prostotržne ekonomije. Slovenija bo zadihala z obema pljučnima kriloma in postala to kar smo si leta 1991 želeli – nova Švica. Morda še bolje – novi Singapur. Vse to lahko dosežemo v času našega življenja. A začnite na začetku.

Pojdite hčeri ali sinu in jima povejte: »Dobro si to naredil-a!«

Mitja Iršič

Komentar: