Zadnji krog pogajanj v javnem sektorju: Bo vlada zmogla uravnotežiti plačna nesorazmerja?
V zadnjem tednu avgusta se bo začel nov, zadnji krog pogajanj o prenovi plačnega sistema v javnem sektorju. Vlada si prizadeva, da bi dogovor s sindikati sklenila v prvi polovici septembra, kar bi omogočilo, da bi spremembe začele veljati že januarja prihodnje leto. Ta časovni okvir je ključen, saj morajo biti vse rešitve pravočasno uzakonjene, da bi lahko stopile v veljavo z novim letom.
Pogajalci so pred poletnimi dopusti že dosegli nekaj dogovorov, kot so postopna rast plač, usklajevanje z inflacijo in dodatni dnevi dopusta za starejše delavce. Kljub temu pa vsa ključna vprašanja še vedno ostajajo odprta, kar povečuje napetost med vlado in sindikati.
Konec miru v javnem sektorju?
Pogajanja se odvijajo pod pritiskom, saj se 13. septembra izteče sporazum, v katerem so se sindikati javnega sektorja zavezali, da ne bodo sprožali stavk, če le vlada ne bo sklepala finančnih dogovorov s posameznimi skupinami zaposlenih. Sindikati so doslej spoštovali ta dogovor, vendar pa nedavna odločitev ustavnega sodišča, ki zahteva, da se sodniške plače brez odlašanja uskladijo z večletno inflacijo, lahko pomeni nov vir napetosti. Sodniki in tožilci bodo septembra prejeli za več kot četrtino višje plače, kar bi lahko sprožilo dodatne zahteve tudi iz drugih delov javnega sektorja.
Prav tako ostaja odprto vprašanje dogovora z zdravniškim sindikatom Fides. Predsednik sindikata, Damjan Polh, je za Odmeve izjavil, da bodo podpisali le tisto, kar bo v korist njihovim članom, hkrati pa dvomi o uspehu plačne reforme. Stavka sicer za zdaj ni uspela, vendar se zdi, da sindikat še ni pokazal vseh svojih adutov.
Javni sektor vedno manj konkurenčen
V času, ko se v javnem sektorju odvijajo pogajanja o plačah, se pojavljajo tudi opozorila o zmanjšani konkurenčnosti javnega sektorja kot zaposlovalca. Ravnatelji denimo opozarjajo, da na določenih mestih sploh ni več učiteljev, ki bi lahko poučevali določeno področje. Branimir Štrukelj, generalni tajnik Sindikata vzgoje in izobraževanja (SVIZ), je izpostavil, da so največja pomanjkanja delovne sile prav v vzgoji in izobraževanju, sledita zdravstvo in sociala, šele nato pa zasebni sektor.
“Najprej naletimo na osnovno težavo demografije, ko ugotovimo, da v domovini ni več domače delovne sile. Potem poskušamo to delovno silo poiskati v tujini in poskrbeti za čim boljše pogoje,” je dejal Štrukelj. Dodal je, da delovnih mest, ki ponujajo minimalno plačo, postaja vedno manj, saj jih ljudje zapuščajo in iščejo boljše pogoje drugje.
Zadeva bi se lahko zapletla
Štrukelj je izpostavil tudi tveganja, ki jih prinašajo trenutna pogajanja. “Zaprtje plačnega sistema je smiselno, cilj pa je dosegljiv zgolj, če bodo posamezne skupine s temi razmerji med seboj zadovoljne. Tu pa je veliko nezadovoljstva in tu bi se lahko zadeva zapletla, če vlada ne bo imela dovolj občutka za to, da bi hkrati tudi odpravljali nesorazmerja, ne zgolj splošno zviševali plač v javnem sektorju,” je opozoril.
Izpostavil je tudi pomembnost primerjanja med različnimi poklicnimi skupinami znotraj javnega sektorja, kar lahko vodi do konfliktov in odpovedi sodelovanja v pogajanjih, če se ne doseže dogovor, ki bo zadovoljil vse strani.
V gospodarstvu se že leta spopadajo s pomanjkanjem delovne sile, kar je še posebej izrazito v obrtnih poklicih. Predsednik obrtne zbornice, Blaž Cvar, je opozoril, da so bile nekatere gospodarske panoge prizadete s pomanjkanjem kadrov že pred leti, kriza pa se je še poglobila med epidemijo covida-19. Rešitev vidijo predvsem v zaposlovanju tuje delovne sile.
Čeprav interventni zakon, ki naj bi olajšal zaposlovanje tujcev, še nima vidnih učinkov, Cvar verjame, da se bodo postopki kmalu skrajšali in olajšali. Vendar pa pri nekaterih poklicih, kot so vozniki, ostajajo omejitve, ki jih narekuje evropska zakonodaja.
[Vir: MMC RTV SLO]; Portal24; Foto: Pixabay