Zakaj je sovraštvo do kristjanov sprejemljivo?
Svoboda govora za vse, razen za kristjane.
Ob spremljanju globalnega dogajanja se mi vse pogosteje zdi, da živim v svetu, kjer so osnovne vrednote postavljene na glavo. Poraja se občutek, da je prav postalo narobe, narobe pa prav. To prinaša frustracijo, saj marsikateri dogodek sproži zdrs v grimase, ki izražajo gnus in odpor. Pojavi se močna želja po umiku, ki pa žal ni rešitev. Zdi se, da je svet v primežu ekstremistov, ki pod pretvezo demokracije in liberalizma vse, s čimer se ne strinjajo, označijo za sovražni govor. To posledično vodi v preganjanje, prepovedovanje in kaznovanje vsega, kar jih ‘ogroža’. Tako smo se znašli v času, ko je svoboda govora vse bolj krhka, razprave pa vse bolj polarizirane.
Golobova vlada: Izpolnjene obljube o višjih davkih in razklanosti države
Teče drugo leto mandata vlade pod vodstvom Roberta Goloba. Saj se vsi spomnite obljub o višjih davkih, ki smo jih seveda dobili, kajne? In ne samo to, dobili smo tudi nove davke. RTV in Policijo (pa še kaj) je uspešno očistil tako imenovanih janšistov. Slovenija je moralno in duševno razklana kot še nikoli.
Zdi se, da zdravstvo deluje zgolj zaradi požrtvovalnosti medicinskega osebja in dejstva, da jim je bolj mar za bolne kot za politiko. Slednja svoje odločitve, tako se zdi, sprejema na temelju mnenja tistih, ki zdravnike imenujejo z dvoživkami in pozivajo k njihovi smrt. Parola ‘smrt dvoživkam‘ se je na moje veliko zadovoljstvo kar hitro umaknila z vidnega polja, najbrž zaradi širokega ogorčenja javnosti.
Obljuba do specialista v 30-ih dneh se je podaljšala na 60 dni. Če cinično dodam in nekoga parafraziram, je to zgolj dokaz, da zdravstvo še imamo. Ogorčenje, zgražanje? Nič. Mediji molčijo. Predvsem slednje pa nas vse tiste, ki smo budno spremljali proteste proti Janševi vladi, močno čudi. Medijska servilnost Golobovi vladi, ki je popolnoma nesposobna, prav bode v oči.
Naj dodam, da mediji v času vlade Roberta Goloba niso zgolj molčeče mucke, ki zadovoljno predejo, ampak se, ko je treba usekati po opoziciji ali kritikih, če so le ti preveč glasni, spremenijo v priročno orodje vladajočih za medijski linč. Pri tem žal niso izvzeti niti zdravniki. Kako dolgo bodo zdravniki, ki že zdaj več ali manj delajo na etični pogon, še vztrajali v Sloveniji, če so stalna tarča napadov medijev, vlade in nenazadnje tudi javnosti, ko z njimi kakšen prepotenten posameznik obračuna celo fizično?
Medijska pristranskost in zanemarjanje kristjanofobije v globalnem kontekstu
Medijska pristranskost do levih vlad in politikov ni omejena zgolj na Slovenijo. Globalno je ta polarizacija še bolj izrazita in škodljiva. Zavijanje dejstev v vato, ko je govora o terorizmu islamskih skrajnežev, kar pogosto opravičujejo s strahom pred islamofobijo, je naravnost zaskrbljujoče. Če upoštevamo, da so številna teroristična dejanja in napadi z noži motivirani s sovraštvom do kristjanov, slednje postane naravnost neokusno.
Odpira se pomembno vprašanje: zakaj medijev in družbe ne skrbi kristjanofobija? Požgane in uničene cerkve ter pokoli kristjanov v Afriki ostajajo večinoma prezrti. Dejstvo, da se teh zločinov medijsko ne izpostavlja zaradi strahu pred reakcijo, je skrb vzbujajoče in nesprejemljivo.
Naraščajoče sovraštvo do kristjanov
Menim, da je nesprejemljivo, da so ljudje, ki na teroristična dejanja zaradi pasivnosti organov pregona, medijev in vladajočih reagirajo, označeni z desničarskimi skrajneži. Medtem, ko se resnične težave, ki sprožajo njihove reakcije, zanemarjajo. V Parizu so nedavno aretirali sedem ljudi, ki so protestirali proti napadom na krščansko vero. Protestniki so potovali v avtobusu, okrašenem s prizorom bogokletnega posmeha zadnje večerje, ki je bila del otvoritvene slovesnosti pariških olimpijskih iger. Na avtobusu je bil tudi slogan “Ustavite napade na kristjane”. Kljub temu, da je bila njihova akcija miroljubna, so bili pridržani. Kasneje so bili sicer obveščeni, da ne bodo obtoženi. Aretacija kaže predvsem na to, kako se vladni in medijski odzivi osredotočajo na utišanje nasprotujočih glasov, namesto da bi prepoznali in obravnavali resne skrbi, ki jih ti protestniki izražajo.
Podobna situacija se odvija tudi v Angliji. Nedavni napad na otroško plesno šolo, ki je vodil v smrt treh deklic, je namreč sprožil val jeze med prebivalci. Napadalec, 17-letni Axel Muganwa Rudakubana, je bil sicer rojen v Veliki Britaniji. Mediji o njegovem ozadju in motivih ne poročajo veliko. Namesto tega se je pozornost usmerila na protestnike, ki so svojo jezo med drugim usmerili v Policijo, vlado in tudi hotelom za migrante. Mediji so dogajanje obširno pokrili, novi skrajno levi premier pa je protestnike označil za drhal in skrajneže. Odziv medijev in vlade zato še dodatno razdvaja javnost, saj se namesto reševanja osnovnih težav in preprečevanja podobnih tragedij osredotoča na demoniziranje tistih, ki izražajo svoje nestrinjanje, kar pa je množico protestnikov le še bolj razjarilo.
Družba pred resnimi vprašanji
Dogodki v Parizu in Angliji osvetljujejo širšo težavo pomanjkanja resničnega dialoga o nasilju nad kristjani in o tem, kako se obravnava tiste, ki opozarjajo na to nasilje. Označevanje kritikov s skrajneži in zanemarjanje njihovih skrbi le še poglablja družbeno razklanost ter preprečuje iskanje rešitev za resnične probleme, s katerimi se sooča družba. Namesto utišanja bi bilo nujno, da se začnemo resno spoprijemati z vprašanji, kot so kristjanofobija, medijska pristranskost in pomanjkanje ustreznega odziva na nasilje.
V mojem X mehurčku se vse pogosteje pojavljajo posnetki muslimanov, ki molijo na javnih površinah, kar ne vzbuja nobenih nasprotovanj ali medijske pozornosti. Težava nastane, ko na javnih površinah kristjani molijo Rožni venec – takrat se sproži val kritik iz nevladnih organizacij in medijev. Medtem, ko na dopustu v tretjih državah nikogar ne moti zvok islamskega imama, se doma v Sloveniji na zvonjenje iz zvonika mnogi odzovejo z veliko nejevoljo. Razmišljanje o slednjem medtem odpira vprašanje, kaj je privedlo družbo do tako sovražnega odnosa do kristjanov in zakaj mediji ter vlade to sovražnost tolerirajo. Zdi se, da razviti svet, ki naj bi stremel k napredku in mirnemu sobivanju kultur, tone v sovraštvo, omejevanje svobode govora in nespoštovanje volje ljudi.
Nad svet se zgrinja temačna senca, a upanje, da bo dobro premagalo zlo, ostaja.
