Zakaj se kregamo? Opravičilo je tako preprost korak

Benedikt Beno Lavrih, duhovnik [Foto: osebni arhiv]

Zakaj se kregamo? Opravičilo je tako preprost korak

“V družini smo že dolgo skregani. Navadili smo se na tak način življenja. Ne srečujemo se.
Od kar je umrla mama, štirje  otroci ne govorimo med seboj. Skregali smo se zaradi dediščine. Nihče od nas ne popusti.”

Zakaj ostajamo skregani in kako naj najdemo moč za spravo? Ali ni škoda, da toliko ljudi tiho trpi zaradi neurejenih odnosov? Življenje je prekratko, mi se pa kregamo!

Skregani zaradi kur, ki so šle k sosedu na travo. Mejniki niso pravilno postavljeni. Po naši zemlji vozijo.  Ali iščemo pravico?  Ali hočemo denar, odškodnino? Kakšna sreča je v tem? Desetletja se tožarimo in to je vsakdanji utrip. Skregani nosijo denar odvetnikom in pravnikom, nezadovoljni in nesrečni. Kakšen smisel ima to? Kdor se krega, res nima rad samega sebe, bližnjih pa sploh ne. Ali bodo vsi skregani našli pravico?

Na pogrebu je bilo. Stali so pred odprtim grobom. Sin je bil s svojo pokojno mamo skregan kar nekaj let. Mama je hčeri zapustila neko premoženje. Sin je svoj delež, ki ga je od staršev dobil, že zapravil. Ostal je z mamo skregan, češ, da je dobil premajhen delež. Vnukinja pokojne je trpela in ji je bilo zelo hudo, ker sta bila babica in oče skregana. Očeta  je po pogrebu prijela za roko, ga peljala h grobu in rekla: “Oči, poglej, mama ni nič odnesla s seboj.”

Ali takšni in podobni dogodki ljudi spametujejo in spremenijo odnos do bližnjih? Živimo kratko življenje in zakaj bi bili skregani še teh nekaj minut, ko smo skupaj?

Ljudje trpijo


Veliko ljudi trpi zaradi neurejenih odnosov. Spori se zarežejo v človeka. Spremljajo jih zamere, sovraštvo, maščevanje, napadalnost, jeza. Zapadel je v odvisnost, ker se ni mogel soočiti z dolgoletnim sporom. Alkohol mu je postal uteha, a se je slabo končalo. Psihične bolezni so tudi posledica sporov in napetosti med ljudmi. Pripoved moža, ki je veliko trpel zaradi spora z domačimi, me je pretresla. Uničil si je življenje in leta preživel v psihiatrični bolnišnici. Želel je spravo, a mu ni uspelo. Doživel je težke travme in si uničil življenje.

Mnogi želijo urediti odnose, a nimajo moči. Za spravo je potrebna pot. Stiske, ki so posledica neurejenih odnosov, vplivajo na zdravje, povzročajo nemir, negotovost, nemoč, nesrečo. Ljudje to skrivamo in poskušamo prekriti ali z aktivnostmi ali s  pozabo, a človeško bitje  ne prenese vsega. Življenje pove svoje. Po sporni ločitvi je zbolela za rakom. Notranji nemir pritiska na telo. Ne zavedamo se, da spori uničujejo telo in psiho. Ljudje se sicer navadimo živeti v sporih, a v nas je veliko notranjih bojev.

Prebudimo se in resno delajmo na neurejenih odnosih.

Opravičilo


Opravičilo je tako preprost in ljubezniv korak, ki marsikaj prepreči in reši. Opravičila delajo čudeže. Priznanje napak je znak človeške zrelosti in spoštovanja sebe in bližnjega. Vsi smo samo ljudje in delamo napake tudi v odnosih. Včasih je treba stopiti iz lastnega kroga zagledanost vase in se ponižno skloniti k bližnjemu. To je korak ljubezni. Ljudje pa pravimo: “Ponižal se pa že ne bom!” Sprava, odpuščanje vsebuje tudi ponižnost. Splača se narediti tudi to, kar nam ni najbolj ljubo, a bo rodilo dobre sadove. Sprava je prihajanje drug k drugemu z vsem, kar smo. Spoštljivo  opravičilo okrepi odnos z duhom ljubezni.

“Ne bom se opravičil, saj je sosed kriv!“ Zakaj je človek tako visok in nadut, da noče narediti prvega koraka?  Imamo svoj prav, trmasti smo.  Takšnih in podobnih primerov je veliko. Značaj človeka pove svoje, pomaga ali pa pusti, da ostane svojem bregu. Kaj je bolje, živeti v nemiru, ali zbrati moči in pristopiti? Trma v tem primeru ni dobra. Predolgo bomo na bregu nesporazumov.

Ljudje ne prenesejo nemira, ki ga povzroči spor, in zato naredijo korak. “Nismo mogli več živeti tako, saj smo bili prej veliki in dobri prijatelji. Odločila sem se, da stopim k sestri in se pogovoriva. Srečna sem, opravičili sva se in se objeli. Kamen se je odvalil od srca.”

Tudi preizkušnje vodijo k spravi. Sosedje so bili sprti. Zgodila se je smrtna nesreča. Sosedje so pomagali družini pokojnega in vzpostavil se je prijateljski odnos med njimi. Žal je bila potrebna smrt, da jih je vrnila v dober odnos.

Odpustiti pa ne morem…

“Tako me je prizadel, da mu ne morem odpustiti. Pozabil sem, odpustiti pa ne morem.” Kako pomagati nekomu, da bo lahko odpustil? Odločitev je vedno osebna. Ljudje smo različni. Da nekomu odpustimo, je potrebne veliko duhovne moči in ljubezni. Lahko spodbujamo s pogovorom, dajemo zgled. Prosimo tudi za duhovno moč, da bi ljudje znali odpuščati. Bodite veseli in hvaležni, če znate odpuščati. To je velik duhovni dar.

Nekateri pa ne želijo odpustiti. S tem, da ostajajo skregani, se nekako maščujejo in s tem opravičujejo  stanje, v katerem so. Bolečine in stiske ostajajo na obeh straneh. 


Za odpuščanje je potreben čas zorenja. Ta čas rodi sadove, da vidimo, kaj lahko naredimo, da bomo  rešili spor. Večkrat je potrebno čustveno umirjanje. Temu sledi tudi razumsko preverjanje in podoživljanje spora. Reševanje sporov je  vedno močna učna popotnica za življenje. Pripravljenost za reševanje sporov je odskočna deska, da še bolj kvalitetno živimo dobre odnose in se ne bojimo tudi nesoglasij.

Ali smo ljudje pripravljeni stopiti na pot sprave in reševanje odnosov, je odvisno od naše lestvice vrednot. Če imamo medsebojno razumevanje in ljubezen pred očmi, bomo tudi delali na tem.  Vsak človek ima v sebi vrednote. Spodbujajo nas in vodijo, dajo energijo in moč. Če je pred nami cilj živeti v miru in sožitju, bomo delali na tem, da gradimo dobre odnose in jih  tudi rešujemo, če je potrebno.

Nesoglasja rešujmo sproti

Rešujmo male in velike spore. Sproti rešujmo nesoglasja. Drobna nerazumevanja in spore s takojšnjim opravičilom ustavimo. Ljudje se za dobre odnose spodbujamo na različne načine. Izkušnje so najmočnejša spodbuda za domače in lepe odnose. Lepo se imamo, pomagamo si, skupaj pijemo kavico in smo vedno pripravljani pomagati. Kot pravijo: “Ne kregaj se s sosedom, ker nikoli ne veš, kdaj ga potrebuješ. Drug drugega potrebujemo. Poklicani smo, da sodelujemo in gradimo skupaj.”


Živeti v dobrih odnosih pomeni živeti v miru.


Vsak človek nam je v življenju poslan z nekim namenom. Srečanja z ljudmi oblikujejo naše poti. Ljudje, ki so nam všeč, so nam blizu, dajejo nam veliko energije in moči. Ob ljudeh, ki nam niso blizu, se oblikujemo. Vidimo, kaj nam ni všeč in česa ne moremo sprejeti. Dajo nam podobo, ki nam je lahko v pomoč, kaj želimo spremeniti pri sebi. Ljudje, ki nas nimajo radi in so nam trn v peti, nas  vzgajajo, kako naj jih sprejemamo. Ne moremo brez bližnjih. Vsak človek, ki vstopi v naše dneve, je dar. Spoštujmo in cenimo,  kar prejemamo drug ob drugem.

Povabljen sem bil na praznovanje prijatelja, ki je imel okroglo obletnico rojstva. Vsi vaščani so bili na praznovanju. Čudovito vzdušje. Veselje, mir, navdušenje. V naši vasi se vsi razumemo med seboj. Zavedamo se, kako je lepo, ko se na Silvestrovo skupaj veselimo, pojemo in plešemo. Rojstne dneve praznujemo, pomagamo si. Pri sosedovih so imeli bolezen in smrt pri hiši. Preizkušnja nas je povezala. Vsak je po svojih močeh prispeval in sosedje so si opomogli. Hvala vsakemu posebej za prijaznost, pomoč in sprejemanje.

Živeti spravljen s seboj in z drugimi je okus miru, veselja in duhovne moči. To potrebujemo.

Benedikt Lavrih

Portal24; Foto: Osebni arhiv