Zakaj se od soseda raje kaj ne naučimo?

Nedavno sem čisto slučajno naletela na debato o ljudeh, ki imajo na banki več kot 100 tisočakov. Nisem mogla verjeti! Kaj vse so ljudje izrekli! Izjava, da bi jim bilo treba ta denar odvzeti in ga dati ”revnim”, je bila še med bolj nedolžnimi! Ko takšne norosti pišejo odrasli, zreli ljudje, me pa za usodo domovine resno zaskrbi. Mar ne bi bil že čas, da začnemo razmišljati drugače, brez socialistične foušarije?

Na primer: Če ima Francelj na banki 100 tisočakov, zakaj jih ne bi imel še jaz?

Zakaj mora crkniti sosedova krava? Zakaj se od soseda raje česa ne naučimo? Da bi spremenili splošno klimo v državi, bi se morala čreda ovac odločno obrniti v čisto drugo smer! Čas bi bil, da se tudi na splošno prebudi nov duh, takšen, ki bo v nas začel negovati željo, po biti boljši, kot smo! Pa ne mislim, da bo imel potem vsak, ki bo v sebi zatrl nevoščljivost, kar čez noč 100 tisoč evrov na banki! Še zdaleč ne! Če ne drugega, že trud poplača marsikakšno ”foušarijo in žolčno misel”, ki jo nosimo v sebi.

Neka učiteljica, ki ni tudi tovarišica

Lansko leto sva šli na kavo z učiteljico, ki je malo drugačna od povprečja. Tole zgodbo mi je povedala: “Na koncu osmega razreda smo šli na neko ekskurzijo. Učence sem povabila na malico in potem je beseda stekla tudi o srednji šoli in študiju. Z grozo v srcu sem spoznala, da se je več kot polovica odločila za poklice, ki sicer zvenijo lepo, a kaj, ko so potem tisti, ki doštudirajo, po diplomi nezaposljivi in končajo na blagajni kakšnega Hoferja ali Lidla. V sproščenem pogovoru, brez moraliziranja, sem jim to tudi povedala. Obrazložila sem jim, da študiramo za življenje in ne zato, da nam bo osem let, na srednji šoli in fakulteti luštno in fajn. Neizmerno sem bila srečna, ko sem videla, da so o mojih besedah razmišljali, saj so že informativne dneve vzeli zares. Mladi se ne zavedajo, da obstajajo študijske smeri, za katere se točno ve, da ”proizvajajo” nezaposljive, a propagirajo jih zato, da tam zaposleni profesorji ne izgubijo svojega dela.”

Živimo v času, ko bi morale biti ure o podjetništvu v šoli – obvezen predmet. Ne nazadnje se morajo ”tržiti” tudi tisti, ki postanejo najboljši violinisti na svetu! Žal živimo v državi, v kateri so podjetni, uspešni in prodorni posamezniki zasmehovani, splošna klima iz njih ustvari tarče, na katere se obilo pljuva in se jim meče polena pod noge.  Namesto da bi se tudi na splošno trudili, da gremo po poti najboljših, se – kakšna norost- jih raje onemogočamo! Če samo pomislim na obvezno štemljanje, Bog vas nima rad! Ne bom pozabila lastne izkušnje iz domačega kraja. Nek sokrajan mi je zabrusil, da raje crkne, kot da bi kupil mojo knjigo, da bi bogatela na njegov račun. Tako je to …

Še en tovariš, ki ne ve, koliko je ura

Irena Auguštin je pred dnevi zapisala: “Sin (SERŠ Maribor) mora za domačo nalogo pri slovenščini napisati, kaj si dobrega o Jugoslaviji mislijo njegovi starši.” Umreš od smeha! Nihče ne zanika, da so se tudi v Jugi dogajale lepe stvari! A takrat so bili drugi časi, pa še mladi smo bili. Leta 2023 pa želja, da bi te čase samoupravljanja in visoke inflacije ponovno obujali, meji na norost in shizofrenost! Verjemite, to ni dobro, da so še mladi učitelji z glavo in srcem v nekdanjem sistemu! Je potemtakem čudno, da s takšno ihto zatiramo podjetne ljudi, ki bi nam morali biti za vzor? Dvignite roko vsi, ki vam je še zmeraj za vzor jugosocializem, ko so bili podjetni posamezniki ”sovražniki delovnega ljudstva”?!

Ta prekleta nostalgija!

Visi nam kot mlinski kamen okoli vratu! Nikoli ne bom pozabila, kako ste ploskali, ko nam je premier obljubljal, da bo ”zvišal” davke, češ da si tudi sam ne predstavlja, kaj bi počel s preveč denarja v žepu. Samo popoln bedak lahko taki bedastoči pritrjuje! Žal mi je, če ste (bili) med njimi, a tako je!

Pomagaj si sam, pa ti bo Bog pomagal

21-letni Tim Marovt, ki se je pri 12 letih poškodoval med deskanjem na Havajih, je s svojo vztrajnostjo in trmo postavil na glavo napovedi zdravnikov, da ne bo nikoli več hodil. Ne samo da hodi, tudi smuča in vozi motor, udeležil se je tudi Ljubljanskega maratona. Študira ekonomijo in razvija napravo za raztezanje mišic, s katero želi pomagati tudi drugim. Njegova življenjska zgodba nas navdihuje, opogumlja, težek boj, s polno vztrajnosti in trdega dela, pa nas spodbuja, da ga posnemamo.

Moja draga Ljerka – v soboto bi bila stara 100 let – mi je večkrat omenila, da sta zanjo uspeh in sreča že to, da zjutraj vstane, pomiga s prsti in se z nasmehom sprehodi v nov dan!

Želim si, da bi tudi pri najbolj preprostih stvareh, o katerih po tihem sanjamo, segali po zvezdah in ne, da bi zvezde celo ugašali in se od njih vedno znova obračali proč!

MM, tista, ki posluša in piše