25. novembra obeležujemo Dan boja proti nasilju nad ženskami.
Datum je bil izbran zato, ker je l. 1960 dominikanski diktator Rafael Trujillo dal na izjemno krut način ubiti tri sestre Mirabal, ki so bile politične aktivistke v Dominikanski republiki.
Od takrat je minilo že 62 let in vsakič, ko je leto naokoli, se vedno znova sprašujem, koliko, če sploh kaj, se je v tem času spremenilo.
Proti nasilju nad ženskami se na zelo poseben način borim že skoraj 40 let. Začelo se je čisto spontano. Zaradi privzgojenega molka, ki ga iz dna duše preziram, pravzaprav.
Tudi sama pripadam generaciji, v kateri je bilo molčanje – o čemer koli – zelo prisotno, zelo cenjeno in zelo zaželeno ter negovano. Nasilje nad otroki, nad ženskami, nad starimi ljudmi, celo nad živalmi je bilo vtkano v družbo kot dihanje, kot potreba po hrani in pijači.
Nekoč mi je miličnik Pavle – sicer že v pozni starosti, ko se je že malo kesal preteklih grehov- pripovedoval, kako so se smejali in norčevali na račun bab (žensk), ki so se ”spozabile” in jih poklicale na pomoč.
Tovarniški šofer Jaka ni prevažal le direktorja, bil je tudi glavni ”komercialist” za Yugo avtomobile. Minka in Janko sta z muko in težavami zbrala fičnike za fička.
»Minka naj gre z menoj v Kragujevac, pa ga bo takoj dobila, ker je fajn baba!« Pa sta šla.
Prvič je Jaka zavil z glavne ceste malo pred Višnjo Goro. »A mi daš, a pa greš peš domov!« ji je zagrozil. Ko sta v torek zjutraj končno prispela v Kragujevac, se je zgodba ponovila. Hotel, kjer so bili nastanjeni kupci, ki so za fička čakali v vrsti, je bil poln do zadnjega kotička.
»Imam prijatelja, ki ti lahko pomaga. Če mu daš, dobiva fička takoj,« ji je rekel Jaka. In ker se je menda dobro odrezala, je ta prijatelj z nekega drugega fička snel celo sprednje gume in brisalce, ter ji jih je dal ”za povrhu”. Možu si je doma šele čez leta upala povedati, kako drago ju je stal želeni avto.
Bil je nek mojster, osebno sem ga poznala. Delavke so lahko napredovale le, če so mu ustregle. Kakšne zgodbe bi pripovedovale nekatere učiteljice, ki so imele to smolo, da so prišle učit na šolo, kjer si je ravnatelj privoščil marsikaj.
Te zgodbe iz ”prve roke”- več tisoč jih je- so se v različnih okoljih, pod različnimi imeni, v različnih družbenih slojih, zapisovale skozi desetletja. Do danes se je na njih zamenjal le celofan, vsebina sodobnih izpovedi ostaja, žal, približno enaka.
Bojda, vsaj tako se je pisalo, se spolno nasilje odvija tudi v svetu umetnosti. Če mi daš, dobiš vlogo, če ne daš, se zanjo obriši pod nosom. Če ne boš prijazen do mene- adijo dobro plačana služba v Bruslju. Če me ne ubogaš, bodo mediji izvedeli o tvojem očetu vse, kar že leta skriva pred javnostjo!
Tragične zgodbe, tudi polne spolnega in psihičnega nasilja iz neke davne preteklosti, se ponovijo, a le na bolj prefinjen način.
Ljudje pa se radi smejijo. Sploh, če je tisti, ki pripoveduje mastne vice na račun žensk, mojster v svojem poslu. In Serpentinšek je to bil! Kasneje je postal celo predsednik vlade.
Ljudje pa se radi smejijo. Sploh, če je tisti, ki pripoveduje mastne vice na račun žensk, mojster v svojem poslu. In Serpentinšek je to bil! Kasneje je postal celo predsednik vlade.
Roko na srce: ljudje takšnih zgodb, ki trkajo na njihovo vest, ne marajo. Obračajo jim hrbet, mašijo si ušesa in se jezijo.
»Tak bodi že tiho!« mi govorijo. «Zakaj zbiraš te morbidne zgodbe, ki nikogar ne zanimajo?« me sprašujejo. »Saj nisi iz stroke, kaj se sploh vtikaš v stvari, ki jih ne razumeš?« »Zakaj s svojimi zgodbami in s svojim teženjem motiš naš mir, medtem ko pijemo kavo?« »Imamo NVO-je, imamo humanitarne organizacije, imamo kompetentne posameznike, ki se ukvarjajo z nasiljem nad šibkimi. Ne štuli se zraven!«
Pa se! Četudi se marsikdaj počutim kot glas vpijočega v puščavi.
Pred dnevi, zlasti 25. 11., se je tudi po uradni dolžnosti obilo govorilo o nasilju nad ženskami. Ko sem poslušala govore, skupke floskul, sem se boleče zavedala, da me imajo nekateri govorci za norca. Če bi vsaj vsaka deseta beseda ”meso postala”, bi bilo marsikaj drugače! Sprašujem se tudi, kako lahko obsojajo, če pa so jim povzročitelji blizu? Tako in drugače. Fotografij, ki krožijo, ni malo- preveč jih je! Zakaj so tiho, če članki o nasilnežih izginjajo tudi z nekaterih portalov? Računajo, da imajo vsi ljudje spomin zlate ribice?
Zakaj so tiho, ko povzročiteljem nasilnih dejanj sodniki praviloma pogledajo skozi prste? Oziroma: ko takšni nasilneži sploh ne pridejo pred obličje pravice?
Zakaj se mi vedno bolj dozdeva, da je, ko govorimo o tem prekletem nasilju nad šibkejšimi, veliko neiskrenosti? Peska v oči?
Naključen mimoidoči posreduje, ko se nasilnež izživlja nad šibkejšim. In kaj se zgodi? Nasilnež se izogne roki pravice, njemu pa, ker je nasilneža ”grobo odrinil”, grozijo s sankcijami.
Razumem, da je obstajalo nasilje pred 30 in več leti, ko se ga je obilo toleriralo tudi s tem, da se o njem ni govorilo, ni bilo zakonov, ki bi šibkeje zaščitili. A četudi so na papirju morda bili, jih niso upoštevali.
Danes je drugače. V teoriji o nasilju vemo praktično vse. Imamo zakone, ki nasilje sankcionira. Imamo varne hiše, SOS telefone, imamo strokoven kader. Imamo praktično vse, česar pred 30 in več leti ni bilo.
Zakaj je – kljub vsemu – nasilja še zmeraj preveč?
Resno se sprašujem, kakšna družba postajamo in kam to pelje.
Koliko je še punktov, kot je bila Tivolska 44, ki bodo ostali brez epiloga? Koliko je mladih, ki si maličijo zunanjost v nori želji po ugajanju in sprejetju? Koliko je na pol odraslih deklic, ki s komaj kaj oblačil na sebi, stojijo sredi zelo hladnega večera pred lokali v upanju, da jih bo kdo opazil?
25. november ne bi smel biti dan za osladne floskule brez vsebine, to bi moral biti dan, ko bi javnost seznanili s konkretnimi ukrepi, z različnimi – zelo pozitivnimi dejanji o tem, kaj smo kot družba- ali pa tudi osebno- uspeli storiti za tiste, najbolj ranljive.
Meni, denimo, na ta dan ni nerodno. Kar je bilo v mojih močeh, sem naredila. V treh letih je prišlo k meni veliko tistih, ki niso imeli nikogar, s katerim bi lahko spregovorili o svojih težavah.
Vedno manj razumem družbo, sredi kateri živim. Nekateri pravijo, da je vsa kriv kapitalizem. NI, verjemite mi, da ni. Kriv je človek, krivi smo ljudje.
In to me resno skrbi.
