Ko smo bili otroci, ko vseh sort političnih korektnosti še niso izumili, smo radi prepevali tole nagajivo pesmico: “Nakul se nisma tuk smejal, ka je bajta pagarila, sa šurki gar pa dal skakal, ta stara pa norela!”
Otroci, kot prej otroci pojma nismo imeli, kaj govorimo, besedilo se nam je zdelo le smešno in zabavno!
Leta se nisem spomnila na to norčijo. Zadnje čase pa se mi nehote kar naprej mota po glavi. Od volitev naprej se mi, pa ne pretiravam, pogosto zdi, da tudi naša skupna ”bajta” v kateri nas biva malo več kot dva milijona prebivalcev, gori z vso močjo.
Tramovi pokajo in se rušijo, gasilci raje ležijo v travi in igrajo tarok, kot bi gasili, oni, ki jih zublji spravljajo v trans, pa plešejo in se zabavajo.
V bistvu se bomo začeli že kmalu vsi zabavati. Kaj nam pa drugega preostane? Štrik za vrat je zadnja možnost, ki bi se je poslužili.
Ludvik je bil takšen hecen mož. Ko je bil že hudo bolan, ko je vedel, da je zadnja ura pred vrati, je nagnal ženo iz sobe z besedami: “Pojdi v kopalnico, obleci si kopalke, naliči se, uredi si frizuro in šele potem se vrni. S seboj, v nebesa, bi rad odnesel tvojo najbolj seksi podobo.”
Tudi Jani Kovačič je nekoč dejal, da “nam na koncu koncev ostane le še smeh, ko zremo v ta naš ništrc.”
Ništrci, tisti najbolj groteskni, ki spominjajo na Fredija iz ”Ulice Brestov”, se nam iz dneva v dan bolj valjajo pod nogami.
Po Hamletovsko se sprašujem: naj se živi požremo od skrbi in strahu pred jutrišnjem dnem ali naj se raje smejemo?
Morda se boste spomnili twita, ki je prišel v javnosti enkrat lani in je malodane vsem, tudi levim, bolj ali manj zaprl usta? Glasil pa se je takole: “Kdor ima stanovanje tako veliko, da se ga ne da posesat v 15 minutah, mu ga je treba nacionalizirat! Blaginja za vse!”
O, kako smo se preklali na račun teh besed! Tistim, ki so se v strahu, da besede meso postanejo, držali za glavo, so drugi z vsem možnim navdušenjem razlagali, da se je avtor twita samo hecal, da niti pod razno tako ne misli, da so lahko samo budale prepričane, da bi se lahko kaj podobnega zgodilo.
Ni še minilo leto, ko smo doživeli hladen tuš. Zle slutnje so se že skoraj uresničile. Razumem sodržavljane, da jim je bilo vseeno, ko so se višali davki, posledično pa stanarine.
Razumem, da ste zamahnili z roko, ko ste slišali, da je Holding slovenskih elektrarn prevzela poročna priča našega aktualnega premierja, pa da jih za povrh še dokapitaliziramo za pol milijarde evrov!
Ok, recimo, da so to nepomembne malenkosti.
A da pa tam v Ljubljani sredi 21. stoletja, ustanavljajo Ministrstvo za nekakšno ”solidarno prihodnost”, pa je folk tiho in se niti joče ne, kaj šele, da bi se kdo smejal, ne, to mi pa ne gre v glavo!
Uporabnik @samsons je ob vseh norostih, ki jih počnejo v prestolnici, zapisal: “Dolgo sem bil prepričan, da je slovenski narod pošten, sposoben, delaven, razmišljujoč, napreden. Po vsem kar gledam in spremljam, opažam, da je 60 % tega naroda neumnega, neizmerno butastega, totalno slepega in zato lahkotno vodljivega. V svoji bedi so naduti in celo ponosni na to.”
”Pol” Ljubljančanov je že brez osebnega zdravnika, danes berem, da vlada menda namerava
ukiniti še 28 dežurnih ambulant po vsej Sloveniji.
“Briga me! Na TV gledam telenovelo ”Prepovedani sadež”! Mari mi je za druge reči!” me je
nagnala s praga soseda Mica.
A veste, kaj je pri tem najbolj žalostno in tragično? Ta kolaps zdravstva skrbi butale, kot sem jaz, oni, ki se jih pa pomanjkanje zdravnikov še kako tiče, pa še zmeraj veselo plešejo.
Ko sem že mislila, da je morda res najbolje, če se tudi sama začnem smejati, ker mi pač drugega ne ostane, sem čisto nepričakovano zagledala dve mladi, luštni lučki na koncu tunela:
prva sliši na ime Zala Klopčič, druga pa Tanja Brkić-Meduza.
Obe predstavljata en tak, zelo obetaven, sveži veter, ki je- končno že- zavel preko plešoče puščave, imenovane Slovenija.
Ja, dragi moji, Zalo in Tanjo sem pogrešala kot Sahara vodo! Mlade, pogumne, drzne, posameznike, ki bi se znali suvereno, glasno in odločno zoperstaviti vsakodnevnemu pranju možganov! Neizmerno bi bila srečna, če bi se jima pridružili tudi drugi! Ker nekdo mora potegniti voz iz blata! Nekdo mora vnesti v norišnico, v kateri smo se znašli, žarek upanja, da pa bo morda nekoč bolje!
Delo si bo treba pač malo porazdeliti. To, o čemer je v nedeljo zvečer v intervjuju, ki ga je vodila Vida Petrovčičeva, povedal Igor Omerza, je bolj kot ne stvar starejše generacije.
Tiste, ki se jim še vsaj mičkeno sanja, kdo je bila Udba, kaj je ta počela in s čim vse si je mazala roke. Enako, kot bomo morali starci malo bolj odločno in vztrajno vztrajati tudi pri drugih resnicah, ki jih želijo sopotniki politične policije prikrojiti (potvoriti) po svoje.
A to, kar se je dogajalo med osamosvojitvijo, kako pomembna je samostojna Slovenija tudi za prihodnje rodove, v kateri ni mesta ne za nekega Tita ne za Stalina in njegove metode, pa bodo morali poskrbeti mladi. In to čim prej.
Prihodnost je preveč resna stvar, da bi jo prepustili nekemu naključnemu sesalcu za prah!
Če so bili še včeraj glasni zgolj mladi na levi, je že skrajni čas, da jim stopijo ob bok tudi mladi z desne.
Da se potem, če Bog da, skupaj, z ramo ob rami, podajo v lepšo prihodnost, kjer bo dovolj prostora tako za ene kot za druge.
