Zasebne vesoljske avanture 2025: Zmagoslavje, polomije in pravni kaos
V prvih mesecih leta 2025 smo priča izjemnemu porastu zasebnih vesoljskih misij, ki so prinesle tako velike uspehe kot odmevne neuspehe. Ameriško podjetje Firefly Aerospace je januarja doseglo pomemben mejnik, ko je njihovo vesoljsko plovilo Blue Ghost Mission 1 uspešno pristalo na Luni. To je bil prvi pristanek zasebnega plovila na lunarni površini, kar je dokazalo, da zasebna podjetja lahko konkurirajo tradicionalnim vesoljskim agencijam.
Misija, ki jo je naročila NASA prek pobude Commercial Lunar Payloads, je prevažala znanstvene in tehnološke instrumente, namenjene raziskovanju Lune. A veselje ob tem dosežku so kmalu zasenčili spektakularni neuspehi. Januarja in marca sta raketi Starship podjetja SpaceX, ki ga vodi tehnološki milijarder Elon Musk, eksplodirali med poskusnimi poleti, kar je ponovno sprožilo vprašanja o varnosti in regulaciji zasebnih vesoljskih podvigov.
Zakoni niso kos izzivom sodobnega časa
Medtem ko se vesolje odpira zasebnim akterjem, postaja vse bolj očitno, da obstoječi mednarodni zakoni niso več kos izzivom sodobnega vesoljskega raziskovanja. Pogodba o vesolju iz leta 1967, Konvencija o odgovornosti iz leta 1972 in Sporazum o Luni iz leta 1979 so bili napisani v obdobju hladne vojne, ko so vesoljske dejavnosti izvajale predvsem države z vojaškimi in znanstvenimi cilji.
Danes vodilno vlogo prevzemajo zasebna podjetja, kot so SpaceX, Intuitive Machines in Firefly Aerospace. Od približno 11.000 aktivnih satelitov, ki krožijo okoli Zemlje, je večina v zasebni lasti, kar kaže na premik moči v vesoljski industriji. Nacionalne agencije, kot sta NASA in Evropska vesoljska agencija, se vse bolj zanašajo na partnerstva s temi podjetji, da bi zmanjšale stroške in izkoristile njihovo inovativnost.
Zakoni stari kot hladna vojna
Mednarodne pogodbe, ki urejajo vesoljske dejavnosti, so zastarele in neustrezne za današnjo realnost. Konvencija o odgovornosti na primer določa, da lahko prizadeta stran v primeru škode, ki jo povzroči vesoljsko plovilo, vloži zahtevek proti državi izstrelitvi, ne pa neposredno proti zasebnemu podjetju. To vodi v zapletene in počasne diplomatske postopke, ki ne zagotavljajo hitre pravice. Primer Intuitive Machines ponazarja to težavo: njihovo plovilo Athena je februarja nerodno pristalo na Luni in se prevrnilo, kar je povzročilo izgubo dragocenega tovora NASA. Kdo nosi odgovornost za takšne incidente? Trenutni pravni okvir na to vprašanje ne ponuja jasnega odgovora.
Poleg tega narašča problem vesoljskega prometa in odpadkov. Nevarnost trkov med sateliti, plovili in vesoljskimi ostanki je vse večja, a globalnega sistema za ocenjevanje tveganj še ni. Nekateri operaterji satelitov sicer sklepajo draga zavarovanja, ki omogočajo hitrejše reševanje sporov brez diplomatskih zapletov, a večina satelitov ostaja nezavarovana. Pogodba o vesolju sicer poziva države, naj preprečujejo kontaminacijo vesolja, vendar ne obravnava specifično problema vesoljskih odpadkov, ki so danes resna grožnja. Besedilo pogodbe ostaja nejasno, saj pojme, kot je “dolžno upoštevanje” interesov drugih, pušča odprte za razlago.
Elon Musk je s SpaceX izkoristil pravno praznino in si zagotovil 22,6 milijarde dolarjev državnih sredstev, kar kaže, kako zasebna podjetja mešajo komercialne in nacionalne interese. Medtem ko vesolje obljublja ogromne možnosti – od turizma do rudarjenja virov – strokovnjaki opozarjajo, da brez posodobitve zakonodaje tvegamo “divji zahod” v orbiti. Potrebni so novi pravni mehanizmi, ki bodo uravnotežili interese podjetij, držav in javnosti ter zagotovili varnost in trajnost vesoljskih dejavnosti v prihodnosti.
Portal24; Foto: Pexels
