Zaslišanje v Evropskem parlamentu, ki je bilo formalno namenjeno pregledu širitvene politike Evropske unije, se je hitro preusmerilo v ostro politično razpravo o preteklosti evropske komisarke za širitev Marte Kos. Povod za vprašanja je bila knjiga publicista Igorja Omerze, ki na podlagi arhivskih dokumentov navaja, da naj bi bila Kosova v obdobju poznih osemdesetih let povezana z jugoslovansko službo državne varnosti.
Razprava, ki je potekala v odboru za zunanje zadeve, je pokazala izrazito razdeljenost med poslanci, pri čemer so slovenski predstavniki iz vrst SDS in NSi ter nekateri poslanci iz drugih držav odprli vprašanja o njeni integriteti, morebitnem konfliktu interesov in varnostnih tveganjih, medtem ko so jo predstavniki levega političnega spektra branili in opozarjali na politično motiviranost očitkov.
Omerzova knjiga in arhivski dokumenti
Jedro očitkov izhaja iz knjige Komisarka, v kateri Igor Omerza na podlagi arhivskih dokumentov navaja, da naj bi bila Marta Kos v obdobju poznih osemdesetih let povezana z nekdanjo jugoslovansko tajno policijo. Po njegovih navedbah naj bi bila najprej vodena kot vir pod kodnim imenom “Tara”, kasneje pa naj bi napredovala v operativno sodelavko z imenom “Blanka”.
Dokumenti naj bi se nanašali na obdobje med letoma 1987 in 1990, v času, ko je bila Kosova povezana z delom v tujini, med drugim v Kölnu na Deutsche Welle. Omerza ob tem ocenjuje, da je ohranjenih dokumentov le del, saj naj bi bila večina arhiva ob razpadu Jugoslavije uničena, del pa naj bi se še vedno nahajal v Beogradu.
Ta dimenzija – torej dostopnost arhivov v Srbiji – je bila večkrat izpostavljena kot potencialno varnostno tveganje, saj bi lahko, po oceni nekaterih poslancev, predstavljala možnost političnega pritiska ali izsiljevanja v kontekstu širitvenih pogajanj.
Neposredna vprašanja in očitki o prikrivanju
Najostrejša vprašanja so prihajala iz vrst slovenskih poslancev. Milan Zver je opozoril, da razkriti dokumenti po navedbah iz knjige odpirajo resna vprašanja o avtonomnosti komisarke in njeni ranljivosti v funkciji, ki neposredno vključuje pogajanja z državami kandidatkami, med katerimi je tudi Srbija.
Matej Tonin je komisarko pozval k popolni transparentnosti in jo neposredno soočil z vprašanjem, ali ne bi bilo bolj smiselno, da svojo preteklost jasno pojasni, namesto da odgovarja zgolj z navedbami o uspešnosti svojega dela. Pri tem je v razpravo prinesel tudi Omerzovo knjigo kot konkretno referenco.
Branko Grims je vprašanje zaostril z vidika pravil Evropske unije in jo vprašal, ali je morebiten konflikt interesov prijavila, kot to zahtevajo pravila za nosilce javnih funkcij.
Posebno odmevno je bilo vprašanje latvijskega poslanca Rihardsa Kolsa, ki je razpravo postavil v širši kontekst držav, ki jih Evropska unija ocenjuje glede demokratičnih standardov. Opozoril je, da države, kot so Ukrajina, Moldavija ali države Zahodnega Balkana, same izvajajo procese razčiščevanja preteklosti, in komisarko neposredno vprašal, ali lahko ob morebitnem zavajanju parlamenta še vedno opravlja svojo funkcijo.
Odgovori brez vsebine
Kljub ponavljajočim se in konkretno zastavljenim vprašanjem se Marta Kos na očitke ni odzvala z neposrednimi pojasnili. Namesto tega je poudarjala, da je bila pred imenovanjem podvržena preverjanju in potrjena v Evropskem parlamentu ter da njeno delo prinaša rezultate.
“Zelo primerna sem za delo, ki ga opravljam. Najprej, sem bila potrjena v Evropskem parlamentu, kot drugo, dostavljam, in kot tretje, sem močna vernica v Evropsko unijo,” je dejala.
Na vprašanja o morebitni ranljivosti zaradi arhivov v Srbiji je odgovorila z ironičnim tonom: “Srbija, a res? Ste slišali, kaj sem povedala? Če bi bila njihova tarča, moja stališča najbrž ne bi mogla biti tako odločna.”
Ko so poslanci vztrajali pri konkretnih dokumentih, je očitke zavrnila kot neresnične: “Ponavljanje lažnih obtožb proti meni le teh ne naredi resničnih.” Ob tem se je oprla tudi na terminološko razpravo in poudarila, da je bila služba z imenom UDBA formalno ukinjena že pred obdobjem, na katerega se nanašajo očitki, čeprav se je izraz v javnosti uporabljal še naprej.
Politični spopad in obramba komisarke
Razprava je hitro dobila tudi izrazito politično dimenzijo. Marjan Šarec je očitke relativiziral in izpostavil, da gre po njegovem za politično motivirano vprašanje, pri čemer je kritike usmeril proti SDS ter razpravo razširil na širši politični kontekst.
Vladimir Prebilič je poudaril, da je komisarka že prestala institucionalne postopke preverjanja in da bi bilo nevarno spodkopavati zaupanje v evropske institucije na podlagi razprav, ki so po njegovem mnenju že bile obravnavane.
Kljub temu so poslanci iz vrst Evropske ljudske stranke vztrajali pri zahtevi po jasnih odgovorih. Predsednik politične skupine Manfred Weber je že pred zaslišanjem poudaril, da morajo biti “vse obtožbe temeljito pojasnjene”, Romana Tomc pa je opozorila, da bi morala komisarka pojasniti, kako njena preteklost vpliva na njeno delo, zlasti v odnosu do Srbije in vprašanja odpiranja arhivov.
Širitev EU ostala v drugem planu
Čeprav je bila večina seje formalno namenjena širitveni politiki, je ta del razprave ostal v senci političnega spora. Poslanci so sicer večinoma priznali, da je proces širitve v zadnjem obdobju pospešen.
Kot najbližja članstvu je bila izpostavljena Črna Gora, ki bi se lahko pridružila Evropski uniji še v tem mandatu. Med pozitivno ocenjenimi državami so bile tudi Ukrajina, Moldavija in Severna Makedonija, medtem ko so si kritike prislužile Srbija, Bosna in Hercegovina ter Gruzija.
Kosova je ob tem poudarila potrebo po reformi Evropske unije, ki bi omogočila sprejem novih članic, ter uvedbo varovalk, ki bi preprečile nazadovanje demokratičnih standardov po vstopu v unijo. Kot primer je navedla možnost vključitve takšnih mehanizmov že v pristopne sporazume.
Zaslišanje se je zaključilo brez konkretnih pojasnil glede očitkov iz knjige, ob hkratni potrditvi, da razprava o tej temi ostaja odprta tudi v prihodnje.
