Zavestna odločitev in njen pomen

S prijateljem sva pravkar končala klepet ob kozarcu penine. Danes je namreč njegov rojstni dan in odločil se je, da bo dan preživel izključno v družbi ljudi, s katerimi si res želi pokramljati in deliti svoj čas. Priznam, da se počutim počaščen. Vendar pa to ni osrednji razlog, da sem se odločil o tem zapisati par besed.

Gre za razmislek o njegovi ZAVESTNI odločitvi, da bo današnji dan točno tak, kot si ga on želi. In rojstni dan je, roko na srce, res dober razlog.

Vsak dan se namreč odločamo o milijon stvareh. Od tega, kdaj bomo končno le vstali iz postelje, ali naj gremo najprej v kopalnico ali najprej do štedilnika, kjer si bomo pristavili vodo za jutranji čaj ali kavico, pa vse do „težjih“ odločitev, kot so npr., kako naj izpeljemo kakšen projekt in kdaj naj sploh gremo danes spat.Za kaj pravzaprav gre?

„Zavestna odločitev“ je naša točka moči, krmilo naše barke. V resnici je precej pomembnejša stvar, kot se nam zdi na prvi pogled in veliko manj razmišljamo o njej, kot bi si glede na pomen pravzaprav zaslužila.

 Za vsako odločitev moramo namreč imeti na voljo neko novo možnost, ki ji v pogovornem jeziku rečemo preprosto – cilj. 

Torej se odločamo med „starim“ in „novim“. In če se odločamo za „novo“ tj. naš cilj, se moramo odločiti zanj zavestno, načrtno, z našim razmislekom in voljo. V nasprotnem primeru bomo korakali „staremu“ naproti. 

Preprost mehanizem

Zanimivo je, da ima človek na mentalnem nivoju vgrajen zelo preprost mehanizem, ki je namenjen zadovoljitvi osnovnega cilja – preživetju. To pomeni, da človek (milo rečeno) zelo veliko časa preživi v razmišljanju o „negativnih“ možnostih. To ne delamo zato, ker bi bili po naravi Negativci z veliko začetnico. To počnemo preprosto zato, da si vnaprej ustvarjamo mentalno mrežo, v katero se lahko ujamemo, če nam spodleti. (To isto idejo seveda zelo dobro poznamo pri cepljenju, kjer telo poizkušamo vnaprej pripraviti na okužbo.)

Iz tega sledi, da večino dneva preživimo v avtomatiziranih dejavnostih znotraj mreže možnosti, ki si jo ustvarjamo skozi negativne vidike naših možnih potez in odločitev. Mogoče se sliši zapleteno, vendar v resnici ni. Večino življenja namreč delujemo podzavestno, to delovanje pa temelji na strahu, da se ne bomo živi, zdravi, lepi, uspešni ipd. prebili skozi izkušnjo.

Zakaj je temu tako?

Sliši se kot temačna grozljivka. Kot da neprestano živimo v nekakšnem mračnem blodnjaku negativnih možnosti. Pa je to res? Modri pravijo, da je pozitivno in negativno le relativno pojmovanje posameznih vidikov, izkušnja sama po sebi pa je zgolj izkušnja. In  gre na koncu dneva zgolj za iskanje ravnovesja med njimi.

A blažena radost bivanja na vrhu gore v Tibetu in modrih stavkov razsvetljenih ljudi. Vse je vredu, dokler si mi, mali smrtniki iz mesa in krvi sredi te naše Slovenije, ne zaželimo spremembe. To pomeni, dokler si ne zaželimo spremeniti negativno, najsi bo to relativno ali pa ne. 

Takrat pa ugotovimo, da moramo vsakič, prav vsakič, ko si želimo izvesti premik, to (žal) izpeljati zavestno v smeri proti našemu (novemu) cilju. Drugače bomo seveda avtomatsko šli tja, kjer stvari poznamo in kjer obstaja mreža, da se vanjo lahko tudi varno ujamemo. Torej – nikamor.

Pred leti tako popularen Zakon privlačnosti je danes pogosto predmet posmeha in različnih dokazovanj o njegovem „ne-delovanju“ prav zato, ker ljudje v splošnem zelo težko zavestno preživimo dlje od nekaj sekund – v čemerkoli. 

Preizkusite sami

Preizkusite sami: medtem ko berete ta tekst, dihajte zavestno. Saj veste, vdih – zrak noter in prepona ven, izdih – zrak ven in prepona noter. In tako ponovno in ponovno. Če boste zavestno dihali vse do konca tega sestavka, si prosim čestitajte. Dotaknili ste se in načrtno tudi uravnali mehanizem, ki ga imamo vgrajenega zato, da se ne ukvarjamo s stvarmi, ki jih lahko poenostavimo oz. jih za nas poenostavi telo. Si lahko zamislite to moro, da bi morali ves dan misliti, kdaj vdihniti in kdaj izdihniti… ker bi v nasprotnem enostavno umrli?

SKLEPIz vsega tega sledi enostaven sklep: res je, vse lahko dosežemo, kar si zastavimo za naš cilj. Če se lahko seveda s tem ciljem prepojimo. Kako se lahko prepojimo? 
Tako, da smo nanj ZAVESTNO pozorni toliko časa, da „postanemo cilj“.

To pomeni, da 24 ur na dan sedem dni v tednu zavestno dihamo in bivamo za ta naš cilj. Da vsako dejanje in odločitev presojamo zgolj glede na naš zastavljeni cilj. Da v vsak korak, pogovor, besedo, pismo, dejanje… vključimo naš cilj. Da ga zavestno živimo.

No, mogoče se sliši vse skupaj kar malo ekstremno. In verjetno tudi je. A resnica zato ni nič drugačna. Če želimo iz življenja narediti življenje po naši meri, se moramo za to najprej zavestno odločiti. In potem pri tej odločitvi zavestno vztrajati. 

Prvi dan, drugi dan, rojstni dan, vsak dan.

Edvard Kadič  

Članek je izšel v reviji: Potnik.si Foto: Pexels Portal24