Naša dežela je neizmerno zdrava, srečna, uspešna in uravnovešena. Zagotovo. Ne bi mogla trditi drugače, ko pa vendar imamo toliko strokovnjakov.
Strokovnjakov na področju fizičnega in psihičnega zdravja, kovčev za osebnostno rast, srečo in uspeh. Kup ljudi, ki vam bodo povedali glavne korake, kako najhitreje do svojega sanjskega zaslužka. Pa tudi gurujev in »božjih pooblaščencev«, ki vam »skanalizirajo«, kar želite.
Tudi astrologi, vedeževalci, napovedovalci in drugi talenti vam bodo povedali, ali si izrezati tisto cisto ali raje kupiti novo pasto za glivice na nogah. Tisti brez otrok pa vam bodo povedali največ modrosti, kako biti boljši starš.
Zagotovo imamo vsaj dva »strokovnjaka« na prebivalca. Seveda je ta ocena približna oz. »čez moj palec«.
Zakaj pravzaprav tako aktivno opozarjam na ta pojav najrazličnejših svetovalcev, kovčev, zdravilcev in gurujev? Ker hočem, da bi ljudje upoštevali dejstvo, da smo zmotljivi. Zmotljivi tako zase, prav tako pa tudi za druge. Še posebej v tem trenutku, ko se kompasi večine na polno ponastavljajo.
V tej agoniji, ko »si lahko kdorkoli« in »lahko dosežeš, kar hočeš«, pa si bomo morali tudi priznati, da ni vse za vsakogar. In da vsaka rešilna bilka ni rešitev. Lahko je tudi zgolj lažno upanje in podaljšana agonija neizbežnega.
Omenjena področja pa seveda še zdaleč niso edina. Kar kronično se povsod srečujemo z virtuozi, ki to niso. Slišim veliko pevcev, ki to niso. Vidim veliko urejenih, ki to niso. Vonjam veliko perverznih parfumov, ki prej smrdijo kot kaj drugega.
Vonjam tudi ljudi, ki se pretvarjajo, da so nekaj, kar niso. In vse prevečkrat se lahko dotaknem nečesa, kar obeta pristnost. Kasneje se seveda izkaže za cenen ponaredek tistega, kar naj bi bil/a. In tako naj vas ne preseneti, če srečujemo zlaganost. Izumetničenost. Prenapihnjenost. »Fake« bi rekli po angleško.
V želji po »biti«, »postati« in »imeti« vsi plačujemo visoko ceno. V prvi vrsti tisti, ki to neposredno uporabljajo in posredno z njimi mi vsi, ki pridemo z njimi v stik.
Naj ponazorim s primerom. Zdaj smo ljudje v tisti fazi, ko otroku prepovedujemo sladice in se potem naenkrat, ko pride do njih, »nažre« do težav. Do zdaj smo bili ljudje torej uokvirjeni v svojih (z)možnostih. Naenkrat pa smo začeli poslušati z vseh strani bodrenje, hvalisanje in različna navodila.
Toliko tega in tako prepričljivo, da smo kar zavohali to svobodo, tisti kup denarja in začutili svoj popolni videz. Pa vendar se ne zavedamo, da je ta »novi« val obljubljene svobode in dosegljivosti lahko tudi lepa, a slepa ulica. To, da smo lahko kdorkoli in dosežemo karkoli, je lahko tudi ne točno, ampak v tem brezmejnem zanosu lakomnosti po »sladkem« smo to pozabili upoštevati.
Lahko je celo zmotno in nevarno, saj nas ta »fake« podpihuje v predstavah, ki pravzaprav niso zares naše. Pomeni, že res, da smo lahko kdorkoli in dosežemo karkoli … da je le uravnovešeno in združljivo z našim bistvom.
Prvi pogoj, da to dosežemo, pa je celostno samozavedanje. Kaj menite, koliko ljudi ga ima?
Tisto, proti čemur se največkrat zaženemo, namreč ni v skladu z nami in niti ni naša prva niti prava izbira. Velikokrat se potegujemo in ženemo za »izposojenimi«, sugeriranimi sanjami, hotenji in predstavami, ki nam narekujejo, kako naj bi bilo videti naše življenje.
Že do tu je bil pravi izziv prebrati napisano, je tako? In če v to močvaro dodamo še ščepec starih in preživetih dogem, ki nas še vedno rinejo v preživeta prepričanja in zastarele znanosti, pa vsako sekundo bombardiranje potrošniškega sveta … ugotovimo, da smo kot mravljica pod kupom nasute mivke v velikosti (vsaj) Šmarne gore.
Zato »na prvo žogo« pustite barvo šminke, čevljev ali pričesko. Pustite globoke dekolteje, mini krila in svečane narezke. Pustite avtomobile in najnovejši model tenisk. Pustite dvigovanje uteži in tropske počitnice na Instagramu. Opustite svoje mnenje vedno in povsod. Opustite, kdo želite postati in kaj želite imeti.
Zavihajte rokave in začnite kopati. Dol v zemljo, malo po malo. Dokler se ne znebite bremena kupa mivke, ki vas drži ujetega v isti igri. V igri, v kateri ne morete zmagati in v kateri ne soustvarjate pravil. Najprej bo treba sneti balast. Najprej je treba postati nihče od nikjer. Preden postanemo NEKDO in nekje.
In kaj imajo s tem »strokovnjaki«, ki jih omenjam? Nehote vam lahko dajo zgolj misliti, da se nekaj premika. Da se nekaj dogaja. Pa na koncu zgolj obirate pajčevine, ki se nabirajo v enem in istem, predvsem pa edinem kotu, ki ste ga našli.
To je primerljivo z avtom v prostem teku oziroma v položaju »neutral«. Ali pa se z njihovo pomočjo premikate po »fake« poteh. Poteh, ki ne prinašajo obljubljenega. Ne zato, ker se ne bi dalo, temveč zato, ker ta pot ni prava za vas. Usklajena z vami.
Obstajajo stvari, ki jih je treba narediti, preden zaženete bager po izbrani poti. V nasprotnem primeru lahko naredite škodo sebi in drugim.
Morda se vam napisano in izpostavljeno sliši smešno ali celo nepomembno, ampak trenutno smo sredi svojstvenega pojava, ki ne popušča. Ljudje posegajo po nepremišljenih skrajnostih in odločitvah, te pa prinašajo posledice in odgovornosti, ki so že (ali bodo) za marsikoga preveliko breme. Prinašajo tudi to, da nam zmanjkuje »pravih« ljudi. Povsod.
Tistih, ki jih nujno potrebujemo na ključnih in pomembnih področjih naših življenj, kot so učitelji, medicinsko osebje ali na primer v strežbi. Odtekajo v negotove in samostojne vode. V tujino. Na druga področja.
Če gredo zaradi ne(u)slišanosti, je razumljivo. Da pa gredo za »uspehom« in »srečo«, je morda nepotreben ovinek. Množično se menjajo službe in področja delovanja. Spremembe so skorajda drastične, in dokler se ne vzpostavi novo ravnovesje, bomo morda morali malo stisniti zobe.
To pomeni, da morda ne bomo vedno naleteli na srčnega in strokovnega zdravnika, vestnega in premišljenega zobozdravnika, medicinske sestre s kupom svetle energije, ki prinaša okrevanje … morda boste naleteli na tistega, ki brez občutka zabije iglo v žilo v laboratoriju, tisto gospo na rentgenu, ki se boji lastne sence in nosi masko tudi, ko gre doma na stranišče … morda vas bo na najljubši kavi postregel naglas in vam podal kruh v blagovnici mrk in naveličan obraz.
Na drugi strani pa bomo vedno lahko naleteli na »strokovnjaka«, ki nam bo povedal, da se možgani spreminjajo, da sami kreiramo svojo lastno realnost in da moramo samo spremeniti svoj način razmišljanja.
Življenje prehaja v novo »formo« in do takrat bodo »štrene« malo pomešane. Predvsem bomo v tem obdobju vsi potrebovali nekoga, ki nam bo povedal nekaj o nadzorovanju svoje jeze in razočaranja. Za začetek. Kako se soočiti s svojimi in tujimi frustracijami, da ne bomo jutri o tem prebirali v najbolj rumenem in senzacionalističnem tisku.
Vsem sporočam, da se je treba najprej lotiti kleti (temeljev) in ne podstrehe ali mansarde (posledic). V najboljšem primeru se bo namreč zgodilo to, da boste porabili čas in energijo za urejanje zgornjih nadstropij, ko pa boste prišli do kleti, boste ugotovili, da je bilo vse (skorajda) zaman in da boste morali vse podreti in zastaviti znova in na novo.
V najslabšem primeru pa boste do konca čistili tisto pajčevino v levem kotu podstrehe. Navsezadnje je vendarle tudi to O. K. Tudi temu je treba posvetiti veliko časa in morda nekaj življenja preživeti točno na tem vogalu.
