Slovenija se rada pohvali z javnim zdravstvenim sistemom. V zadnjih letih mu namenjamo prek 6 milijard evrov letno – znesek, ki bi moral zagotavljati sodobno oskrbo, dostojne pogoje dela in tehnično brezhibno opremljene bolnišnice. A praksa kaže drugačno sliko. Po podatkih iz leta 2023 je bilo več kot 85 odstotkov bolnišnične opreme povsem izrabljene, so razkrili v Tedniku na RTV Slovenija. Leta 2011 je bila ta številka že zaskrbljujoča – 67 odstotkov –, danes pa meji na groteskno. To ni več alarm. To je kolaps.
Namesto da bi država načrtno vlagala v posodobitve in obnovo opreme, se morajo zdravniki sami boriti za pogoje, ki bi morali biti samoumevni. Ginekologinja in kirurginja Mateja Lasič z ljubljanske Ginekološke klinike je ena izmed tistih, ki ni več mogla čakati. V želji, da bi svojim bolnicam z rakom na rodilih ponudila dostojno zdravljenje, se je povezala z glasbeniki in v dobrodelni akciji zbrala 40 tisoč evrov za nakup osnovne medicinske opreme, so razkrili v Tedniku. Poudarimo: osnovne.
Ni le Mateja Lasič. Donacije za medicinsko opremo so pogoste v manjšem obsegu – od EKG-aparatov, posteljic za novorojenčke do reanimacijskih ventilatorjev. V bolnišnici Trbovlje so leta 2020, prek lokalnih društev, prejeli respirator. Šlo je tudi za postelje in EKG-naprave – brez dvoma dragoceno, a daleč od tiste dražje opreme, ki jo potrebuje cel sistem.
To ni zgodba o čudežu, ampak o sistemski sramoti. To ni poklon zdravniškemu pogumu, temveč obtožnica proti državi, ki bi morala zagotavljati osnovne pogoje za delo. Ko kirurginja postane dobrodelnica, ker država ne opravi svoje naloge, smo prešli mejo, kjer še lahko govorimo o normalnosti.
Kje je torej denar? Kam izgine večina od šestih milijard evrov? O tem se redko javno razpravlja. Velik delež odpade na plače, kar je razumljivo, a tudi tukaj sistem poka po šivih. Nato so tu tekoči stroški, pogodbe z zunanjimi izvajalci, razpršena in pogosto nepregledna financiranja, razsipne nabave in toksična togost javnega naročanja – zaradi katere so aparati, ki rešujejo življenja, pogosto talci birokratskih postopkov, pritožb in neodgovornosti.
Kdo je odgovoren? Nihče. Kot vedno. Denar odteka za vse – razen za tisto, kar je ključno. Namesto da bi šel v aparate, gre v razpise, ki trajajo leto dni, v pritožbe ponudnikov in v politično mlačnost. Bolnišnice tonejo v upravni megli, zdravniki pa iščejo sponzorje kot kulturna društva.
Zdravniki, ki bi morali operirati, zbirajo denar. Bolniki, ki bi morali biti zdravljeni, čakajo. In država, ki bi morala sistem voditi, išče izgovore.
Denarja je dovolj
Nobena reforma, ki obljublja krajše čakalne vrste ali digitalizacijo, ne bo uspešna, dokler kirurgi operirajo z instrumenti, starimi desetletje. Nobena reorganizacija primarne oskrbe ne bo učinkovita, če CT-naprave crkujejo, ker so preživele tri ministre. In noben politični govor ne bo več prepričljiv, dokler bodo zdravniki zbirali denar kot gasilci po naravni nesreči.
Ne, Slovenija ni revna država. Slovenija je bogata država z revnim upravljanjem. Denarja je dovolj – a se izgublja v neučinkovitosti, pomanjkanju prioritet in popolni odsotnosti odgovornosti.
Bistvo problema ni pomanjkanje sredstev, ampak pomanjkanje politične volje, odgovornosti in strateške vizije. Ko država nima poguma, da bi jasno določila prioritete – kot je zagotovitev funkcionalne opreme v vseh bolnišnicah – in ko dovoljuje, da solidarnost sistema nadomešča solidarnost državljanov, izgubljamo temelje zaupanja.
Donacije za osnovno medicinsko opremo niso znak solidarnosti. So dokaz sistemskega zloma. Ko se kirurg znajde v vlogi dobrodelnika, je nekaj hudo narobe. To ni ganljiva zgodba za roman – to je sramota za državo.
In če bo treba, bomo o tem govorili znova. In znova. Dokler sistem ne bo služil ljudem – ne pa samemu sebi.
Foto: Freepik
