Žiga Turk: Fakultete na strani zgodovine

Žiga Turk [Foto: Zajem zaslona]

Žiga Turk: Fakultete na strani zgodovine

Fakulteta Univerze v Ljubljani se je pred dnevi opredelila do dogodkov v Gazi. Trdim, da akademske inštitucije ne smejo razglašati svojih mnenj o tekočih političnih dogodkih. Nismo v totalitarizmu.

Zakaj mladina protestira, sem že pisal. Tudi ne bom tule polemiziral o vsebini izjave Fakultete za družbene vede o Gazi, niti ne s tem, ali je prohamasovski protest logičen rezultat izobraževanja na tisti fakulteti.

Pojasnil bom, da je za akademsko organizacijo povsem neprimerno, da ima kot inštitucija mnenje o perečih dnevnopolitičnih zadevah. Tako se mi še posebej zdi kot učitelju in raziskovalcu na taki organizaciji.

Nujnost akademske svobode

Akademske organizacije so zavezane iskanju resnice. Pri tem jih vodi znanstvena metoda. Mnoge vede (naravoslovje, velik del tehnike, medicina) o resnici lahko vprašajo naravo – postavijo hipotezo in naredijo eksperiment, ki hipotezi pritrdi ali jo ovrže. Sicer kak lisenkoizem ali teorija spola lahko nekaj časa trajata, ampak narave ni mogoče utišati.

Druge vede (družboslovje, humanistika) vprašajo ljudi. Resnica se tam še posebej brusi v diskusiji med znanstveniki. Svoboda raziskovanja, besede ali polemike je zato bistvena in akademski svet v demokracijah svobodo govora, torej raziskovanja, varuje kot punčico svoje očesa.

Eno boljših deklaracij s tem v zvezi je leta 2014 sprejela Univerza v Chicagu. Med drugim pravi tako:

Temeljna zavezanost univerze je načelo, da se razprave ali posvetovanja ne sme zatreti, ker nekateri ali celo večina* članov univerzitetne skupnosti meni, da so predstavljene ideje žaljive, nespametne, nemoralne ali zgrešene. To morajo presoditi posamezni člani univerzitetne skupnosti in ne univerza kot ustanova* ter se ravnati v skladu s temi presojami, ne tako, da poskušajo zatreti govor, temveč tako, da odkrito in odločno nasprotujejo idejam, si katerimi se ne strinjajo. Spodbujanje sposobnosti članov univerzitetne skupnosti, da učinkovito in odgovorno sodelujejo v takšnih razpravah in premislekih, je dejansko bistveni del izobraževalnega poslanstva univerze.

Poudarek, da se v polemike ne sme spuščati organizacija kot celota, je moj. Je pomemben, ker kaže na zavedanje, da akademske skupnosti še posebej ne morejo razglašati skupinskih mnenj in stališč, saj so to skupnosti posameznikov, katerih individualnost ter svobodo mišljenja in raziskovanja bi take izjave ovirale.

Ne more inštitucija zagovarjati nekih teorij v zvezi s podnebnimi spremembami, ne more imeti mnenja o zgodovini Izraela, ne more se opredeljevati ali je neka ekonomska politika pravična, ne da bi bil to pritisk na učitelje in raziskovalce, da učijo pravilni evangelij in rezultate raziskav prirejajo, da bi mu pritrjevali.

Proti inštitucionalnemu mnenju

Da se morajo univerze ali fakultete kot celota izogibati kolektivnih mnenj, izhaja iz Kalvenovega poročila (1967), ki zagovarja načelo institucionalne nevtralnosti. Osnovni poudarek poročila je, da se univerze kot inštitucije ne smejo opredeljevati do političnih in družbenih vprašanj, saj naj bi ohranile nevtralnost in s tem spodbudile svobodno raziskovanje in razpravo.

Edina izjema so teme, ki se tičejo položaja univerz in akademske skupnosti. Univerza npr. lahko ima mnenje o visokošolski zakonodaji. Sicer pa mora Univerza ostati prostor, ki podpira raznolikost mnenj, sama pa nima mnenja:

Nevtralnost univerze kot institucije ni posledica pomanjkanja poguma ali brezbrižnosti in brezčutnosti. Je posledica spoštovanja svobodnega raziskovanja in dolžnosti, da negujemo raznolikost stališč. Nevtralnost univerze kot institucije pa se dopolnjuje s popolno svobodo učiteljev in študentov kot posameznikov*, da sodelujejo v političnem delovanju in družbenem protestu.

Zadnje čase še ostreje

Podobna pravila veljajo na drugih univerzah, ki svoje glavne vloge ne vidijo v družbeni odgovornosti, kakorkoli si jo že kdo razlaga, ampak ustvarjanju in širjenju znanja. Na spletni strani Fundacije alumnov Harvarda FAIR nekdanji profesor s Princetona Joshua Katz predlaga še strožje omejevanje uradnih izjav univerz o kontroverznih družbenopolitičnih vprašanjih:

Katz poziva univerze, naj objavijo revidirano različico [Kalvenovega] poročila, ki vsem enotam univerze prepoveduje izjavljanje o vročih spornih zadevah*, razen v najbolj izjemnih okoliščinah – in te okoliščine ne smejo vključevati vročih spornih zadev, ki so ohlapno povezane s poslanstvom enote, kot ga le-ta sama opredeljuje.

Fundacija za individualne pravice in izražanje (FIRE) skupaj z Akademsko svobodno zvezo in Heterodox Academy (kjer sem član), aktivno promovira politike institucionalne nevtralnosti ali zadržanosti. Univerze kot inštitucije da morajo spodbujati debate, ne pa se vanje vključevati. Načelo inštitucionalne nevtralnosti – da fakultete in univerze nimajo stališč o družbenih in političnih vprašanjih – so med drugim sprejele Univerza Severne Karoline, Univerza Vanderbilt, Univerza Wyoming, Univerza Columbia in druge.

Senat Univerze Columbia je nedavno predlagal še ostrejšo resolucijo, ki zagovarja institucionalno nevtralnost. Resolucija poudarja, da se univerza in njeni voditelji ne smejo politično opredeljevati, razen če obstaja nujni inštitucionalni interes. Namen te resolucije je ohraniti vlogo univerze kot platforme za svobodno raziskovanje in raznolika mnenja.

Skratka

V prejšnjem sistemu je bilo normalno, da je vsak kolešček sistema ta sistem redno promoviral. In so se ljudje in občani, zadruge, delovne in akademske organizacije redno oglašale v podporo tej ali oni ideji režima. Še posebej zaželeno je bilo, da so z rdečimi zastavami mahale inštitucije, kjer je bil menda zbran cvet slovenske pameti. Univerza v Ljubljani se je celo preimenovala v Univerzo Edvarda Kardelja.

Nekateri kot da ne morejo iz te kože. In bi se namesto z vodenjem šol in ustvarjanjem pogojev za vrhunsko znanost ukvarjali s političnim aktivizmom. Zdi se jim, da je družbeno odgovorno oglašati se s prave strani zgodovine, kot jo oni vidijo. Zdi se jim celo, da imajo akademske inštitucije zaradi svojega znanstvenega ugleda še posebno veliko obveznost, da se oglašajo o neznanstvenih zadevah.

Obratno je prav. Akademske inštitucije morajo – prav zato, ker so akademske in ker svojih članov ne smejo ovirati v akademski svobodi – ostajati tiho. In ne zavajati ljudi, da imajo kaj modrega povedati o področju X, čeprav se ukvarjajo s področjem Y.

Fraza, “veš poet svoj dolg”, ki bi komu znala priti ob vsem tem na misel, velja za posameznika, ne za čredo, ne za stavbe, ne za inštitucije.

Žiga Turk

Prispevek je bil prvotno objavljen na Žiga Turk: Čas/opis

Portal24; Foto: Zajem zaslona