Žiga Turk o novodobnih protestih: Uporniki brez glave

Žiga Turk [Foto: Zajem zaslona]

Uporniki brez glave

Dogodki v Gazi so dali ameriškim študentom in profesorjem dober izgovor, da lahko brezglavo protestirajo. Zadeva pljuska tudi čez Atlantik. Korenine ima v zgrešeni antropologiji. Amerika spet protestira, na univerzah je kot v najboljših časih protestov Black Lives Matter. Takrat je bil izgovor nesrečna smrt kriminalca ob aretaciji, tokrat je izgovor tragično trpljenje Palestincev v Gazi. Izgovor pravim, povod, ker resnični vzroki za tako obsežno in besno kravaliranje so drugje.

Oboje so protesti proti ameriškemu establishmentu, proti Ameriki, proti Zahodu, proti civilizaciji, proti civilizacijskemu redu. Vsak izgovor je dober, da se mladi in tudi nekateri ne več tako mladi uprejo. Nekaj več energije je letos, ker je volilno leto in si politika želi razburiti in motivirati volivce. Vendar pa učinki letos ne bodo enaki, kot so bili v zvezi z črnimi življenji. Takrat so bili ameriški demokrati enotno na strani protestnikov, podžigali so jih, da bi se ljudje upirali predsedniku.

Letos je predsednik njihov, zavezništvo z ZDA ima dolgo tradicijo in veliko podpornikov in demokrati so razdeljeni. Vsaj pol jih podpira Izrael. Trump pa je odločno na strani Izraela, konec koncev je v Jeruzalem prestavil ambasado. Zato demokrati večjega politična dobička iz tega ne bodo skovali.

Penis ali civilizacija

Mladi se pač upirajo in protestirajo. Nič novega ni to. Staro je kot človeštvo in večkrat videno. Predvsem sinovi se upirajo očetom. To ni nujno slabo, ker tudi skozi upiranje in soočanje napredujemo. Sinovi morajo dobiti boljši svet, kot so ga očetje podedovali. Slabo pa je, če uporu in upornikom priznamo kvalitete, ki jih nimajo.

Teorijo, zakaj ta upor, je razvil tudi Freud, ki je pač na vse gledal skozi seks in je zato še zdaj popularen. Upor otrok proti staršem, zlasti sina proti očetu, je razlagal skozi teorijo ojdipovega kompleksa. V fazi faličnega razvoja da se pri sinu razvije nezavedna erotična naklonjenost do matere in sovražnost proti očetu kot rivalu. Ta konflikt poganja kastracijska anksioznost, ki se razreši, ko se sin identificira z očetom, prevzame njegovo vlogo in tako preseže ojdipov kompleks.

Freuda so pograbili levičarji, npr. Lacan in cela njegova šola, ker jim je omogočal, da so se udobno izognili resničnemu vzroku za upor. Mladi se namreč upirajo očetom, ker so bili tradicionalno očetje tisti, ki so mladostnika prekvasili v člana skupnosti odraslih. Odraslost ni pomenila samo večjega števila svečk na rojstnodnevni torti, tudi ne samo bolj kosmate brade in spolne zrelosti. Odraslost je pomenila zrelost za sodelovanje v svetu odraslih, za sodelovanje v kulturi in civilizaciji odraslih.

Sveta birma (ali pa sprejem v Zvezo socialistične mladine ali pa matura) je označevala konec začetka vajeniške dobe mladeniča, ki bo nekoč, ko bo za to usposobljen, prevzel štafetno palico skupnosti, v katero se je rodil.

Vajenci ali modreci

Krščanski nauk je prav uganil s trditvijo, da se rodimo obremenjeni z izvirnim grehom in da se ta prenaša iz roda v rod, “ne po vzgoji ampak po rojstvu”. S krstom, birmo in vero se ga potem rešujemo. Krščanstvo je trdilo, da se rodimo grešni, polovica antropologije ugotavlja, da se rodimo slabi in da nas je potem, kot otroke in mladostnike, treba spraviti v red.

Veja razsvetljenstva okrog Rousseauja je ponudila razlago, da je obratno, da se ne rodimo niti kot nevtralno nepopisan list Johna Locka, ampak da se otroci rodijo kot dobri, čisti in neomadeževani in jih potem svet in življenje spridita. Zaradi tega napačnega izhodišča je moral potem Freud z dosti intelektualne telovadbe zadevo reducirati na falične probleme v trikotniku mati, oče, sin.

Rodimo se slabi v smislu, da so slabi instinkti, ki so zapečeni v biološki hardver, ki se genetsko prenaša iz roda v rod. Tisto slabo se pokaže kot razlika med tem, kar nam govorijo instinkti in čustva, ko so ti v nasprotju z razumom in vzgojo. Niso vedno, včasih pa je ta razlika bistvena.

To so instinkti nekaj bolj pametne opice, to so instinkti kamenodobnega človeka. Vrednote, ki jih je potreboval, da bi preživel, da bi preživeli njegovi geni, so bile dramatično drugačne od vrednot, ki so potrebne, da preživi in raste kompleksna civilizacija. Za preživetje genetskega materiala skupine sorodnikov, torej kamenodobnega rodu, je npr. koristno, da so vsi (razen morda poglavarja) med seboj enaki. Za napredek civilizacij je neenakost med ljudmi koristna. In še dosti je tega in to je treba mladino naučiti.

Nekoč so vedeli, da je treba otroke vpeljati v svet odraslih, da bodo najprej dolgo vajenci in bodo potem pa počasi prevzeli štafetno palico. Tako je učila cerkev, tako so učili starši, tako je učila šola.

Izvirna greha

Danes tisti, ki so jim zaupani izobraževanje in vzgoja otrok, posebej pa tisti, ki so jim zaupani izobraževanje in vzgoja učiteljev in novinarjev, ne mislijo tako. Ameriške družboslovne in humanistične fakultete so skoraj v celoti zasedli levičarski oz. napredni profesorji. Ti so, kot naprednjakarji na stališču, da je na svetu vse narobe, da je preteklost zanič, da je izvirni greh Zahoda v njegovi kolonialni preteklosti, suženjstvu, izkoriščanju, diskriminaciji in kaj vem v čem še vse; da se iz te preteklosti ni mogoče nič dobrega naučiti; da civilizacije ni potrebno nadaljevati, ampak jo zrušiti in postaviti na novo.

Drugi steber zaradi katerega nam kvarijo mladino, pa je tisti, ki izvira iz Rousseauja, namreč, da se ljudje rodijo dobri, da so mladi naravno nagnjeni k dobroti, da jih odraslost in civilizacija pa potem spridita.

Eni trdimo, da je naš izvirni greh v genih, preteklost naše civilizacije pa spoštovanja vredna. Drugi trdijo, da je izvirni greh preteklost naše civilizacije in da je v naših genih sama dobrota.

Zabloda univerz

Žal so univerze zasedli tisti drugi. Mladine ne vpeljujejo več v civilizacijo, ampak jih učijo to civilizacijo zaničevati. Iz programov izginja tisto, s čemer so bodoče intelektualce nekoč vpeljevali v civilizacijo – skozi kanon zahodne misli. Kot piše Patrick Deneen v Why Liberalism Failed (prevod PTB):

Poudarek na velikih besedilih – ki niso bila odlična le ali celo zato, ker so bila stara, temveč zato, ker so vsebovala težko pridobljene lekcije o tem, kako se ljudje naučijo biti svobodni, še posebej osvobojeni tiranije svojih nenasitnih želja – so zavrgli v korist kar je nekoč veljalo za “hlapčevsko izobraževanje”, izobraževanje, ki se je ukvarjalo izključno s služenjem denarja in delom, in je bilo zato rezervirano za tiste, ki niso uživali naziva “državljan”.

Velikih besedil Zahoda, od Svetega pisma dalje, ali ne učijo, ali pa jih učijo kritično – kaj da je vse v njih narobe. Seveda ni nič narobe. Vzgojeni ob teh besedilih in ob teh vrednotah smo prišli na luno.

Mulariji polnijo glave s tem, kako da vedo več kot odrasli. Polnijo jim glave s tem, kako so že vse znanje tega sveta prinesli s seboj na svet. Da morajo poslušati svoje občutke, svoja čustva. Da je ta svet itak zanič. Zniževali bi volilno starost, mladim za razne oblike pravičnosti dajejo prostor v vladnih gremijih. Iz tega humusa ne more nastati nič drugega kot prevratniški kaos, ki smo mu priča.

Slovenija še s posekanimi koreninami

Za Slovenijo velja vse, kar smo povedali na splošno, z nekaj oteževalnimi okoliščinami. “Desnih” profesorjev na družboslovju in humanistiki nismo imeli že 80 let, oz. je bil le tupatam kdo za vzorec. Na Zahodu tradicija in zgodovina pričata za pravo stvar. V Sloveniji imamo pa dolgo tradicijo boja proti imperializmu.

27. aprila smo praznovali, da je bila 26. aprila ustanovljena protiimperialistična fronta (PIF) – tudi proti Franciji, Angliji in ZDA. Ta “fronta” je potem sprožila državljansko vojno zaradi katere je umrlo ogromno Slovencev. In da bi PIF lahko imeli v lepem spominu, se moramo danes postaviti proti našim zahodnim zaveznikom in podpiramo vsakega, ki se upira, pa če še tako brezobzirno do žrtev na svoji strani.

Intervencija Izraela v Gazi ponuja lep izgovor za odkrit antisemitizem, antikapitalizem in antiimperializem. V duhu tradicij antiimperialistične fronte. Poleg za mlade običajnega upiranja starejšim.

Skratka

Na mladih svet stoji. In tudi pade, če jih o svetu nihče prav ne poduči. Zahodna humanistika in družboslovje ne učita več prav. Ne rodimo se dobri in nas civilizacija spridi, rodimo se slabi in nas civilizacija izboljša.

Če nas o njej kdo poduči.

Žiga Turk

[Kolumna je bila prvotno objavljena na Žiga Turk: Čas/opis]

Portal24; Foto: Zajem zaslona