Ta teden so Slovenijo zaznamovali požari na Krasu. Gre za največji požar v samostojni Sloveniji, pravo naravno katastrofo. Ob tej priložnosti javno izrekam zahvalo vsem vpletenim, gasilcem, reševalcem, vojski, prostovoljcem, civilni zaščiti in nenazadnje tudi aktualni vladi in pristojnim službam za vse potrebno, da bo boj z ognjenimi zublji čim prej dobljen.
Ob takšnih priložnostih pomislim, tako kot še mnogi, ali so res potrebne nacionalne katastrofe, da stopimo skupaj kot narod?
Točno to sem se spraševal tudi leto in pol dni nazaj, ko sem bil med korona krizo vpleten v res pici-mici majhen delček dejavnosti države za preživetje zdravstvene krize.
Pa se to preprosto ni zgodilo.
Vladala je za osrednje medije “napačna” vlada. Iz dneva v dan so jo (in mene zraven) nabijali na križ enkrat zaradi teh navodil, drugič zaradi te ali one izjave, zaradi vode, zaradi cepiv, zaradi Kreka, zaradi Kacina, zaradi medijskih analiz, zaradi STA itd.. Preprosto zato, ker so lahko, saj jih je bilo jebeno več pri medijskem koritu.
Kričanje, da živimo v diktaturi, pa je postalo oglušujoče tiho, ko se je po volitvah zamenjala oblast.
Zato sem še toliko bolj vesel, da je spodnji zapis na tviterju dvignil toliko prahu. Jasno in glasno sem namreč povedal, da je slovenske demokracije, kot smo jo poznali pred letošnjimi volitvami, zdaj nepreklicno konec.
Finančni obvod, ki so ga na letošnjih DZ volitvah izpeljali tranzicijski privatizerji, je uspešno opravil svoje delo.
Sicer proces ni posebej inovativen, je pa bil prvič na tak način izpeljan v Sloveniji.
Zlo, ki ga je s finančnim obvodom vsem na očeh prineslo v slovenski politični prostor, bo počasi in zanesljivo požgalo in pogoltnilo demokratične procese, enega za drugim.
PAC in SuperPAC financiranje
V ZDA, v deželi z najbolj razvito demokracijo na svetu, posebna zakonodaja jasno določa vlogo, kje in kako se lahko zbirajo in porabljajo sredstva za politične kampanje.
Roko na srce, tudi pri nas obstaja zakonodaja na tem področju, le zastarela je.
Američani so že zdavnaj dojeli, da z denarjem lahko kupiš marsikaj, tudi volitve. Dojeli pa so tudi, da imajo posamezniki dovolj denarja na več straneh. Zato je modro, da se to zakonsko uredi za vse ravno prav. Sicer bo današnji zmagovalec jutri, ko bo premagan, pokasiral vse tiste slabosti, ki jih je danes sam namenil nasprotnikom.
Pri nas za takšen uvid ni bilo potrebe, saj so vladali old-boysi, ki so obladovali vse.
Američani so namreč že zdavnaj dojeli, da z denarjem lahko kupiš marsikaj, tudi volitve.
Kapital je pri nas tako močno zbran, dobesedno nagrmaden okoli nekaj posameznikov, da imajo sicer njihove običajno trezne glave, na trenutek vsem dobro viden božanski kompleks.
Kako drugače razumeti odprtje Pandorine skrinjice z nekakšnim zakonom za “popravljanje krivic” prejšnje vlade? Kaj pa mislite, da bo storila naslednja vlada?
Ja, odpravila bo zakone trenutne vlade, ki ji niso po meri in tako gremo ringaraja v večnost.
Američani so zato primerno tudi zakonsko uredili financiranje politike na volitvah. Za naš razmislek sta posebej zanimivi ameriški obliki PAC in SuperPAC. Gre za ureditev posebnih volilnih odborov, ki se imenujejo PAC “Political Action Comitee” (v prostem prevodu gre za odbore za politični aktivizem). Poznajo štiri različice, tri zelo omejene oblike PAC ter četrto, najnovejšo ti. SuperPAC obliko. Pri vseh pa je osrednji element nadzora seveda finančni tok.
V teh odborih zbirajo sredstva, ki se potem namenjajo podpori političnim strankam ali kandidatom (oblika PAC), od leta 2010 dalje pa tudi posamezni politični opciji in ne konkretnim posameznikom (SuperPAC). Res poenostavljeno in zgolj za lažje razumevanje, bi pri nas tako imeli npr. PAC(SDS), PAC(Levica), PAC(SD) itd., ter levi SuperPAC, desni SuperPAC, sredinski SuperPAC itd.
Kot zanimivost naj navedem kratek izsek iz intervjuja z Elonom Muskom (EM) na Katarskem gospodarskem forumu letos (cel intervju je bil na tem portalu objavljen TUKAJ), ki pravi:
Govorili ste o tem, da boste z denarjem na volitvah podprli sredinski SuperPAC. Zanima me, koliko denarja boste vložili v to? Kakšno podporo bi želeli zagotoviti?
EM: Nisem se še odločil za znesek, vendar mislim, da bi bil to nek netrivialen znesek.
Mislim, da “netrivialno” lahko pri vas pomeni veliko denarja.
EM: Nisem se še odločil za točen znesek, vendar bi verjetno znesek znašal med 20 in 25 mio dolarjev.
Pravo vprašanje seveda je, zakaj bi npr. Elon Musk v ZDA ali pa v Sloveniji npr. Ivo Boscarol, namenil 20 mio eur v nek sklad za podporo npr. levi ali desni opciji in ne konkretno Stranki Levica, SDS ali komu tretjemu?
Zakaj bi npr. Ivo Boscarol namenil 20 mio eur v tak sklad?
Odgovor je preprost. Če bi denar doniral direktno npr. SDS, bi se direktno izpostavil. Novinarski aktivisti bi ga ob podpori msm medijev raztrgali, naredili afere iz nič in mu načrtno uničevali ugled.
O spregi novinarjev in politike predlagam v branje pogovor z Bojanom Požarjem TUKAJ
Če pa denarja npr. Boscarol ne nakaže direktno stranki, ampak ga donira “desnemu volilnemu skladu”, ga bodo sicer še vedno lahko napadali, vseeno pa se tokrat zgolj zavzema za manj države, nižje davke ipd. (desne ideje) ter tako ohrani svoj ugled.
Koristi od svoje podpore, če zmagajo njegovi (beri: tisti, ki jih podpira izbrani politični odbor, kamor je dal denar), bo itak imel, naj bo to npr. SDS, NSi ali kdo drug na desni.
Točno to so izpeljali tranzicijski privatizerji. A po balkansko, na črno.
Razna društva in nevladne organizacije (NVO), v okviru katerih delujejo aktivistične skupine, so bile zalite z denarjem, posredno skozi ministrstva in javne zavode, pod pretvezo nevladnih dejavnosti.
Vsi zelo dobro vemo za kaj gre in tudi oni dobro vejo, da vemo, za kaj gre.
Vsi zelo dobro vemo za kaj gre in tudi oni dobro vejo, da vemo, za kaj gre.
Gre za zagotovitev politične moči, ki bo zagotovila finančne tokove. Brez skrbi, vse se začne in konča pri denarju. Kdo je npr. financiral turnejo in vse promo materiale skupine “Glas ljudstva”, pa petkovo kolesarjenje z vsemi mogočimi rekviziti, transparenti itd., skrajno neprimerno TikTok kampanjo #PotrebniNoveVlade in podobno?
Nihče ne ve, kajne?
Pa pojdimo z roko tudi neposredno v osir.
V času vsakoletnega pomanjkanja vode v Istri in na sploh na krasu, se upravičeno lahko vprašamo, kdo je financiral ti. “referendum za vodo”.
Laž, ki se je prodajala ljudem, da bodo brez vode, če ne bodo podprli referenduma in zrušili predloge Janševe vlade za ureditev vprašanj v zvezi z vodo, bi morala biti, po mojem mnenju, tudi sodno preganjana.
Ker je pojav izgube spomina v Sloveniji precej pogost, prilagam v branje kar zajem zaslona s povezavo na zapis spletnega portala MMC z dne 6. 9. 2020, točno deset mesecev pred referendumom (datum referenduma: 11. 7. 2021), ki se neposredno navezuje na točno te iste težave s pomanjkanjem vode, s katerimi se danes spopadajo ljudje na krasu. Enako, kot so se takrat. Le dve leti kasneje smo.
Če kliknete na zgornjo povezavo, boste med drugim prebrali tudi to:
” Vlada ima pri načrtu tudi podporo Rižanskega vodovoda. Direktor Rižanskega vodovoda Martin Pregelj je po julijskem sestanku poudaril, da vsi štirje vodovodi s tega območja za zanesljivo vodooskrbo potrebujejo dodatni vodni vir in da rešitev s Padežem prinaša prav to. “
Predlog je bil torej dober ali pa vsaj najmanj slab od vseh. Vendar je bilo pomembneje biti proti, rušiti ministra in dati kajlo vladi.
Kot sem dejal zgoraj, ali mora res priti do nacionalne katastrofe, da stopimo skupaj?
V bistvu ne stopimo skupaj, če niso pravi na oblasti. Če niso, se gre tudi čez trupla, da le ne vladajo več tisti, ki “ne smejo”.
V bistvu ne stopimo skupaj, če niso pravi na oblasti. Če niso, se gre tudi čez trupla, da le ne vladajo več tisti, ki “ne smejo”.
Golob, ki se je pred volitvami zaklinjal, da se ne bo pogovarjal z Janezom Janšo in ga ob tem celo zmerjal s fašistom, danes tega istega Janeza Janšo vabi za mizo k dogovorom o nacionalni enotnosti pred pričakovano jesensko krizo.
Tudi Janša je vabil opozicijo, naj sede za mizo. Pa nihče ni hotel. Razlika je v tem, kdo sedi v vladnih stolčkih na Gregorčičevi v Ljubljani in kdo v opoziciji.
O razlikovanju med levico in desnico ter zakaj eni vedno sedejo za mizo in drugi nikoli, sem pisal TUKAJ.
Šlo je torej za politično vizijo tranzicijskih privatizerjev, ki je bila tudi uresničena. Na hrbtih in grlih istrijanov in kraševcev, ki so danes še vedno brez ustrezne rešitve z vodo, ko je šlo za rušenje ministra Vizjaka. Z referendumom, prisluhi itd. s ciljem, da se vsaj močno nagaja, če se ga že ne zruši.
To, da danes v Inštitutu 8. marec na vse kriplje naokoli zatrjujejo, da nimajo nič z omenjeno blokado reševanja težav s pitno vodo na Krasu in v Istri, je še najmanj pomembno. Saj neposredno mogoče res nimajo. Ali pač.
Pomembno je, da skladno z opisano doktrino SuperPAC in balkansko izvedbo, postajajo igralec na političnem parketu kljub temu, da niso politična stranka. So zgolj združba, ki ima finančno, politično in predvsem tudi medijsko podporo, ki pa se de facto aktivno udejstvuje v političnem prostoru.
Včeraj je šlo za vodo, danes gre za popravo “krivic” prejšnje vlade, jutri bo šlo za nekaj tretjega. Kot je nekdo hudomušno zapisal na Facebooku: “Če bi jaz imel takšno medijsko podporo, kot jo ima Nika Kovač, bi bil že zdavnaj miss sveta.” Da o ceni, koliko stane takšna medijska podpora, niti ne začnem.
Požar zla, ki požira demokratične procese
Na začetku sem zapisal, da bo zlo, ki ga je (po modelu SuperPAC) prinesel finančni obvod političnim aktivistom v slovenski politični prostor, počasi in zanesljivo požiralo demokratične procese, enega za drugim.
Gre za zlo diktature tranzicijskih privatizerjev, nasilje finančno političnih mogulov nad demokratičnim sistemom, ki se niti ne skriva več in nam pred očmi požira demokratične mehanizme. Kdo odigra vlogo “useful idiots”, ni toliko pomembno.
Gre za zlo diktature tranzicijskih privatizerjev, nasilje finančno političnih mogulov nad demokratičnim sistemom, ki se niti ne skriva več in nam pred očmi požira demokratične mehanizme. Kdo odigra vlogo “useful idiots”, ni toliko pomembno.
Dejstvo je, da se je na prikrit način financirala volilna kampanja celega antiJanša političnega bloka zato, da si je nekaj posameznikov zagotovilo mašinerijo za sprejemanje zakonov in prilagoditev sistema po svoji meri.
Po nujni poti , ki je rezervirana za nujne (!?) razmere, se tako danes spreminja zakon o RTV, kar v paketu se odpravlja zakonske spremembe prejšnje, demokratično (!) izvoljene vlade itd.
Dekleta in fantje, ki se grejo politiko, a niso politične stranke, trenutno predvsem uživajo v soju žarometov in laskanju, ki so ga deležni v svojem balončku. Ko pravijo npr. “fajtamo dalje” upam, da ne pozabljajo, da izven soja žarometov fajtajo tudi drugi.
Nihalo zmage bo nujno šlo tudi na drugo, nasprotno stran.
Ker se demokratični vzvodi danes rušijo, bodo vsi naslednji prevzemi oblasti nujno manj demokratični.
To pa seveda nujno vodi v razkroj demokratične družbe.
Mogoče celo v katastrofo. Tako hudo, da bomo vseeno primorani ponovno stopiti skupaj.
Tokrat res vsi. Ne izbranci tranzicijskih privatizerjev, temveč vsi ostali, katerih nas je jebeno veliko.
Edvard Kadič
- Več o Edvardu Kadiču TUKAJ
Avtorske pravice: Kolumna je avtorsko delo. Če ni določeno drugače, je reproduciranje dovoljeno pod pogojem, da se navede vir, v elektronskih medijih do povezave na vir.
