Čeprav znanost omogoča izjemno natančno raziskovanje vesolja, veliko ključnih vprašanj ostaja odprtih. Na to opozarja Ulf Danielsson, profesor teoretične fizike na Univerzi v Uppsali, ki poleg raziskovanja že več let popularizira znanost.
„Čeprav se je naša slika vesolja neverjetno razvila, ostajajo temeljna vprašanja,“ je poudaril. „Iz česa je vesolje v resnici narejeno?“
Zahvaljujoč sodobnim instrumentom lahko znanstveniki danes vidijo skoraj do meje velikega poka, vendar še vedno razumejo le manjši del celote. Le nekaj odstotkov vesolja sestavlja snov, ki jo poznamo – zvezde, planeti in ljudje.
„Vemo, da je približno 70 % temne energije in 25 % temne snovi,“ je pojasnil Danielsson. „A ne vemo, kaj to je. Nobena od teorij o neznanih delcih se doslej ni potrdila.“
Še večja uganka je temna energija, ki povzroča pospešeno širjenje vesolja. „To je povezano z resnično temeljnimi paradoksi v našem opisu vesolja. Preprosto ne vemo, kaj je,“ je dejal Danielsson.
Tudi izraz temna snov po njegovih besedah ni najboljši. „Ne gre za to, da bi bila skrita v temi med zvezdami. Ne sveti, a tudi ne absorbira ali odbija svetlobe – je bolj ali manj prozorna,“ je pojasnil.
Izraz je v tridesetih letih prejšnjega stoletja prvi uporabil švedski astronom Knut Lundmark, pozneje pa ga je uveljavil Fritz Zwicky. Kljub stoletju raziskav znanstveniki o njej vedo manj kot nekoč. „Pravzaprav vemo manj o tem, kaj je to zdaj, kot smo mislili pred dvajsetimi leti,“ je poudaril Danielsson.
Dve veliki teoriji, ki se ne ujemata
Eden največjih izzivov fizike je uskladiti kvantno mehaniko in Einsteinovo teorijo splošne relativnosti. Teorija strun poskuša povezati obe, saj predvideva, da so osnovni gradniki narave drobne, podolgovate strune.
„Če je svet res sestavljen iz takšnih strun, se zdi, da so številni paradoksi med kvantno mehaniko in gravitacijo razrešeni,“ je pojasnil Danielsson.
Vendar eksperimentalnih dokazov za zdaj ni. Upanje, da bi jih odkrili na pospeševalniku delcev LHC, se ni uresničilo – razen potrditve Higgsovega delca. „Paradoksi ostajajo, zato raziskovalci še vedno tipamo v temi,“ je dejal.
Dodaja, da narava ne sledi človeškemu tempu: „Morda bomo naslednje veliko odkritje doživeli čez nekaj let – ali pa bo trajalo tisočletje.“
Ali smo v vesolju sami?
Danielsson je prepričan, da življenje obstaja tudi drugje. „Popolnoma sem prepričan, da nismo sami,“ je dejal. „Zdi se mi nerazumno, da na drugih planetih ne bi bilo življenja. Življenje na Zemlji vidim kot naraven proces, čeprav so potrebni pravi pogoji.“
Znanstveniki so od devetdesetih let odkrili na tisoče eksoplanetov, danes pa ocenjujejo, da bi lahko samo v naši galaksiji obstajalo več sto milijonov planetov, podobnih Zemlji.
„Morda na Marsu obstaja ali je obstajalo mikroskopsko življenje,“ je povedal. „Pod ledeno površino Jupitrovih in Saturnovih lun bi lahko obstajali pogoji za življenje v morskih globinah.“
Znanost kot način razmišljanja
Za profesorja z Univerze v Uppsali je popularizacija znanosti del raziskovalnega procesa. „Če poskušaš stvari razložiti drugim, jih tudi sam bolje razumeš,“ je dejal. „Ko delaš z nečim kompleksnim, moraš stvari poenostaviti – in to ti pomaga, da vidiš nove povezave.“
Ta pristop zaznamuje tudi njegovo novo knjigo „Människan är ett mirakel“ (Človeško življenje je čudež), ki jo je napisal skupaj z avtorjem Björnom Ranelidom. Sodelovanje se je začelo po televizijski razpravi v oddaji 30 minuter.
„Namesto da bi se prepirala, sva se odločila za pogovor,“ je pojasnil Danielsson. Knjiga je zasnovana kot izmenjava pisem, kjer oba avtorja pišeta o istih temah z različnih zornih kotov. „V bistvu gre za skupni občutek čudenja nad obstojem,“ je dodal.
Po njegovih besedah znanost razkriva, da smo „krhka biološka bitja na ranljivem planetu, od katerega smo popolnoma odvisni“. Zato bi nas to znanje moralo narediti bolj ponižne.
„Nismo zunaj narave – smo njen del,“ je poudaril. „To razumevanje se žal še ni razširilo, kar je eden od razlogov, zakaj se soočamo z velikimi težavami, kot so podnebne spremembe.“
Danielsson in njegovi sodelavci medtem nadaljujejo raziskovanje strukture vesolja in iščejo eno samo teorijo, ki bi razložila vse. „Pravzaprav vemo hkrati zelo veliko in zelo malo,“ je sklenil. „A če pogledamo, koliko smo odkrili v zadnjem stoletju, se je zgodilo neizmerno veliko.“
Foto: Unsplash/Vesoljski teleskop Nasa Hubble
