Znanstveniki v laboratorijskem poskusu ustvarili “bombo s črno luknjo”
V laboratorijih Univerze v Southamptonu so fiziki pod vodstvom profesorja Hendrika Ulbrichta prvič uspešno izvedli eksperiment, ki posnema teoretični pojav, znan kot Bombo s črno luknjo. Koncept, ki sta ga v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja predlagala Roger Penrose in Jakov Zel’dovič, zdaj dobiva eksperimentalno potrditev — in čeprav se sliši zastrašujoče, gre za popolnoma varen in nadzorovan poskus.
Fiziki so razvili laboratorijski poskus, ki posnema teoretični pojav, znan kot “črna luknja bomba”, koncept, ki je bil prvič predlagan v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Poskus, ki ga je izvedla ekipa pod vodstvom profesorja Hendrika Ulbrichta na Univerzi v Southamptonu, ponuja nove vpoglede v vedenje črnih lukenj in njihovo interakcijo s tkanino prostor-časa. Čeprav se izraz “črna luknja bomba” morda sliši zaskrbljujoče, raziskovalci zagotavljajo, da ne predstavlja nevarnosti in da gre za nadzorovan poskus, namenjen raziskovanju temeljne fizike.
Ideja izhaja iz teorij, ki jih je leta 1969 razvil fizik Roger Penrose
Ideja izhaja iz teorij, ki jih je leta 1969 razvil fizik Roger Penrose in jih je leta 1971 razširil beloruski fizik Jakov Zel’dovič. Predlagal je, da bi se lahko rotacijska energija vrteče se črne luknje v ekstremnih pogojih izločila in ojačala, kar bi lahko sprostilo energijo, enakovredno supernovi. Ta proces, znan kot “Zel’dovičev učinek”, vključuje povečanje energije v bližini črne luknje in njeno ujetje, da se ustvari povratna zanka, kar vodi do eksponentnega ojačanja.
V svojem poskusu, podrobno opisanem v osnutku članka, ki še ni bil strokovno pregledan, je Ulbrichtova ekipa uporabila vrteči se aluminijast valj in magnetizirane kovinske tuljave, da bi posnemala te pogoje. Z vrtenjem valja pri visokih hitrostih znotraj valjastega zrcala so ojačali elektromagnetne valove in ustvarili magnetno polje, močnejše od začetnega vhodnega signala. “Če usmerite nizkofrekvenčni elektromagnetni val proti vrtečemu se valju, kdo bi si mislil, da dobite nazaj več, kot ste vanj vložili?” je v intervjuju za New Scientist dejal profesor Vitor Cardoso z Univerze v Lizboni, ki ni sodeloval v študiji.
Projekt se je začel leta 2020
Projekt se je začel leta 2020 med zaprtjem zaradi COVID-19, ko je Ulbricht, zaprt v svojem laboratoriju, izdelal zgodnji prototip. »Vse je bilo zaprto in res mi je bilo dolgčas, zato sem zgradil postavitev in začel izvajati te poskuse ter opazil ojačanje,« je povedal za New Scientist. Njegovo začetno navdušenje je spodbudilo oblikovanje ekipe, ki je izpopolnila poskus in potrdila, da lahko njihova postavitev ustvari signal tudi iz hrupa v ozadju, kar odraža teoretični postopek »bombe s črno luknjo«.
Pomen eksperimenta je v njegovem potencialu, da poglobi naše razumevanje črnih lukenj in njihovih vplivov na bližnje delce. Lahko bi tudi ponudil namige o temni snovi, nedosegljivi snovi, za katero velja, da predstavlja približno 27 odstotkov mase vesolja. Čeprav postavitev ne vključuje dejanske črne luknje, uspešno prikazuje, kako je mogoče energijo ojačati na način, ki je skladen z dolgoletnimi teoretičnimi napovedmi.
Raziskovalci priznavajo, da so praktične aplikacije, kot je pridobivanje energije iz pravih črnih lukenj, še vedno oddaljena perspektiva. Njihov članek poudarja izziv opazovanja spontanega nastajanja elektromagnetnih valov in ga opisuje kot “zgolj tehnološko” oviro. Kljub temu poskus pomeni pomemben korak k potrditvi kompleksnih teorij o črnih luknjah in njihovih energijskih lastnostih.
Miha D. Kovač
Portal24; Foto: Pixabay/ AdisResic/fotografija je simbolna
