Globalna raziskovalna skupina astronomov pod vodstvom Univerze v Warwicku je v opazovanjih z uporabo vesoljskega teleskopa Evropske vesoljske agencije odkrila planetarni sistem, ki pomembno odstopa od doslej uveljavljenih predstav o nastajanju planetov. Okoli rdeče pritlikavke LHS 1903 so znanstveniki zaznali razporeditev planetov, ki postavlja pod vprašaj dolgo veljavno pravilo, da so skalnati planeti vedno bližje zvezdi, plinasti pa na bolj oddaljenih orbitah.
V našem osončju so notranji planeti kamniti, zunanji pa plinasti velikani, enak vzorec pa so astronomi doslej opažali tudi pri večini znanih eksoplanetarnih sistemov v Rimski cesti. Raziskava ekipe z Univerze v Warwicku, objavljena v reviji Science, zdaj prvič jasno kaže na sistem, kjer se ta zaporednost poruši.
Zvezda LHS 1903, hladna in šibka rdeča pritlikavka, ima štiri znane planete. Prvi trije sledijo pričakovanemu vzorcu: najbližji je skalnat planet, za njim pa krožita dva plinasta svetova. Presenečenje se pojavi pri četrtem, najbolj oddaljenem planetu, ki se je izkazal za skalnatega, čeprav bi glede na razdaljo pričakovali plinaste lastnosti.
Odkritje je omogočil satelit CHEOPS Evropske vesoljske agencije, namenjen natančnemu merjenju lastnosti že znanih eksoplanetov. Vodja raziskave dr. Thomas Wilson z Univerze v Warwicku pojasnjuje: „Skalnati planeti običajno ne nastajajo na zunanjih robovih planetarnih sistemov, še posebej ne onkraj plinastih planetov. LHS 1903 je v tem pogledu izrazita izjema.“
Uveljavljeni modeli nastajanja planetov predvidevajo, da se v bližini zvezde zaradi močnega sevanja plini razpršijo, ostanejo pa gosta kamnita jedra. Daleč od zvezde, v hladnejšem okolju, se plin lažje kopiči in nastanejo plinasti velikani. Pri LHS 1903 pa se zdi, da je zunanji planet bodisi izgubil atmosfero bodisi je sploh nikoli ni imel.
Planeti, ki niso nastali hkrati
Raziskovalci so sprva preučili možnost, da bi planeti zamenjali mesta ali da bi zunanji planet v trčenju izgubil plinasto ovojnico, a podatki teh razlag ne podpirajo. Namesto tega se je kot najverjetnejša pokazala teorija zaporednega nastajanja planetov, znana kot rast sistema od znotraj navzven.
Po tej razlagi so se planeti oblikovali eden za drugim. Vsak novo nastali planet je porabil del razpoložljivega plina in prahu, tako da je bil material za nastanek naslednjih planetov vse bolj omejen. Dr. Wilson ob tem poudarja: „Ko se je začel oblikovati najbolj oddaljeni planet, v disku okoli zvezde verjetno ni bilo več dovolj plina za nastanek plinastega velikana. Kljub temu se je oblikoval majhen, skalnat planet, kar predstavlja močan dokaz, da je nastal v okolju, osiromašenem s plinom.“
Takšen scenarij bi lahko pomenil, da LHS 1903 ni le posebnost, temveč prvi jasen primer drugačnega razvojnega vzorca planetarnega sistema.
Izziv za obstoječe teorije
Raziskovalci Evropske vesoljske agencije opozarjajo, da to odkritje dodatno potrjuje potrebo po prilagoditvi teorij, ki so dolgo temeljile predvsem na našem osončju. Raziskovalka ESA Isabel Rebollido poudarja: „Z večanjem števila znanih eksoplanetov postaja jasno, da narava ponuja precej več raznolikosti, kot smo jo pričakovali.“
Tudi znanstvenik projekta CHEOPS Maximilian Günther dodaja, da so prav takšni sistemi ključni za razumevanje nastanka planetov: „Velik del procesov, ki vodijo do oblikovanja planetov, ostaja nepojasnjen. Odstopanja, kot je LHS 1903, nam dajejo dragocene namige, kje so naše predstave še nepopolne.“
Odkritje sistema LHS 1903 tako odpira nova vprašanja o tem, kako in kdaj se planeti oblikujejo ter v kakšnih razmerah lahko nastanejo skalnati svetovi tudi tam, kjer jih doslej nismo pričakovali.
