Duhovnik Benedikt Lavrih v tokratni duhovni misli razmišlja o slepoti človeka in o luči, ki jo prinaša Kristus. Ob evangeljskem odlomku o ozdravljenju sleporojenega opozarja, da človek pogosto ne vidi bistvenih stvari življenja, čeprav misli, da razume svet in samega sebe. V svojem razmišljanju poudarja, da slepota ni le telesna, temveč predvsem duhovna – kaže se v zaprtosti, samozadostnosti in prepričanju, da vse vemo.
Človek sam sebi laže, če reče, da nikoli ni v življenju slep. Razmišljamo o slepoti, ko človek ni zmožen nekih spoznaj in odkritij. Ta so povezana z smislom življenja, načrti in našo prihodnostjo. Je danes slepota močnejša, kot je bila v preteklosti? Večkrat sami sebi rečemo: “Kako to, da nisem prej spoznal.” V naši državi tudi slišimo, da smo slepi in ne vidimo. Veliko je nepravičnosti in goljufij, prav tako je veliko dobrega. Obojega ne vidimo in spregledamo.
Slepota v življenju je potrebna in je za človeka izzivalna in vzgojna. Bog ne daj, da bi bilo človeku vse dano razumeti in spoznati. Domišljavost, nadutost in vzvišenost človeku povečajo krila, a še vedno v mnogih stvareh ostaja slep. Nevednost, nemoč, krhkost to so lastnosti, ki se jih bojimo, a nas spodbujajo, da iščemo in se trudimo, in ne obstojimo na istem mestu. Če te lastnosti ozavestimo in se trudimo, kako bi jih premagali oblikujemo dobre poti za izboljšanje življenja.
Učimo se in raziskujemo življenje, da bi našli pravo pot. Če ne vidim, se trudim, da bi videl. Pomagam si in iščem pomoč, da bi videl. Če se trudimo za nova spoznanja, je manj slepote. Ali je človek zmožen spoznanj, da bi sam sebi rekel, da vsaj do neke mere vidi in toliko, da mu je življenje lepše? Se pustimo vzgajati in spoznanja življenja tako sprejemamo, da nas učijo in smo vsak dan modrejši in z spoznanji napredujemo v modrosti in tudi v lepšem življenju.
Slepota življenja
Današnja Božja beseda nam odstira, kako nam Bog pomaga spreminjati naša slepoto v svetla spoznanja življenja. V težavah in slepoti uporabljamo vse mogoče metode in načine, da bi se rešili slepote. Ali kdaj pomislimo, da Bog pomaga pri ozdravljanju slepot življenja?
V berilu iz Samuelove knjige: “Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.” Mi ljudje gledamo s svojimi očmi. Prav zaradi tega lahko o Bogu rečemo samo tisto, kar doživljamo, kar imamo v svojem razumu in doživetjih. Pred Bogom ostajamo pred skrivnostjo. Prav zaradi tega smo ljudje vedno “slepi”, ker je skrivnostni načrt življenja v Božjih rokah. Človek je pred Bogom slep.
Mi Boga zaznamo, čutimo, doživljamo, iz zgodovine povemo, kako smo ga doživljali, a da bi Boga v vsej skrivnosti doumeli, nam ni dano. To je v načrtu stvarstva in v Božjem načrtu. Veliko lažje sprejemamo “slepoto” vsakdanjega življenja, če se zavedamo, da je Bog tisti, ki nam jo odkriva, a nam na tem svetu ne bo dano, da bi jo v vsej moči človeškega spoznanja dojeli.
Apostol Pavel pravi, da je edina in prava luč sveta v Bogu. V pismu apostola Pavla Efežanom nam je položena misel: “Bratje in sestre, nekoč ste bili temà, zdaj pa ste luč v Gospodu.” S Kristusom smo postali luč. Povezani smo z Bogom. V Njem je naša moč in luč. Mi smo po stvarstvu deležni Božje ljubezni, kristjani smo prejeli Kristusa po zakramentih. Vedno smo v Luči, samo potrebna je odprtost za Luč, ki vedno sveti in ne ugasne. Za Kristjana slepote ni; dana mu je svetloba. Ali se zavedamo, da smo po krstu in stvarjenju v Luči. Veselimo se tega. V Kristusu in z Njim slepote ni.
Slepota našega življenja je, da imamo tako izdelano podobo Boga, da ne dopuščamo skrivnosti, ki jo ima Bog. Čudno je, da določamo, kaj vse moramo povedati Bogu in kako moramo moliti, koliko naj bi zmolili, da nas bo Bog uslišal. Naša podoba Boga je samo naša in bodimo hvaležni za vse, kar doživljamo o Bogu. Bogu nihče ne more vzeti Vsemogočnosti in Skrivnostnosti.
Čudež v evangeliju
Čudež v današnjem evangeliju predstavlja našo trdost in človeško nemoč, da bi se prepustili Luči, ki jo imamo in nas spremlja. Jezus pristopi k človeku, ki je zapuščen. Kdo pa od nas ni? Ljudje se ne pustimo vzgajati in veliko počnemo sami in se trudimo, delamo, preden gremo pred Boga.
Že v naprej rečemo, da ne bo nič pomagalo. Vse vemo o Bogu, a ničesar ne vemo. Tudi ne pustimo, da bi Bog namazal naše oko. Zakaj se ne pustimo, da bi se nas Bog dotaknil? Zazrimo se na vse dotike, ki jih je Bog že imel z nami in smo jih bili deležni.
V evangeliju se srečata človeška nemoč in borba z slepoto. Človek išče vzroke in analizira, hoče priti do vzrokov in razlag. Bog med tem naredi čudež. Vsak čudež dopoveduje in dokaže človeku, da je majhen in potrebuje Božjo pomoč. Raziskovanje o čudežu in preverjanje vsega, kar se je zgodilo v čudežu, je slepota človeka in človeštva. Farizeji so imeli svoje poglede in držali so se pravil. Bog, Jezus ne gleda na to, kar je po pravilih in po postavi. Boga ne moremo in ne smemo omejevati. Njegova Luč doseže vsakega, če se prepusti žarkom, ki sijejo vsepovsod.
Kristusova ljubezen je odsev Božje Vsemogočnosti. Prihaja k vsakemu, če hoče in želi. Prepustimo se Božjemu delovanju. Jezusove besede: “Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: “Vidimo”, vaš greh ostane.”
Neštete stvari se dogajajo dan za dnem v naših dneh in v zgodovini. Vse tiho spremlja in vodi Bog.
O, da bi videli, kako nas Bog ziblje v naročju dobrot. Če ne vidite, opazujte. Slepota je v tem, da ne vidimo; celo greh je to. Če se vsak dan zavedamo, da smo krhki in je to naša slepota, nam bo Bog odprl okno, da bo več svetlobe v nas in da bomo videli v življenje.
Benedikt Lavrih, duhovnik
