Zamisel o preoblikovanju Marsa v bivalni svet, ki je bila nekoč omejena na znanstveno fantastiko, priteguje resno pozornost znanstvenikov. Nedavna študija, objavljena v reviji Nature Astronomy, trdi, da je napredek v tehnologiji in planetarni znanosti teraformiranje Marsa postalo izvedljiva možnost.
Ta drzna vizija vključuje preoblikovanje podnebja, ozračja in površine rdečega planeta, da bi podprli življenje, kar bi lahko ustvarilo nov dom za človeštvo. Raziskovalci med opisovanjem večfaznega pristopa k ozelenitvi Marsa sprožajo tudi kompleksna etična vprašanja o spreminjanju celotnega planeta.
Študija, ki jo vodi Erika DeBenedictis iz Pioneer Labs, predlaga tristopenjski proces preobrazbe Marsa. Prva faza se osredotoča na segrevanje planeta z uporabo sončnih jader in nanodelcev za povečanje učinka tople grede, kar bi lahko dvignilo temperaturo površja za 30 stopinj Celzija.
To bi stopilo ogljikov dioksid, ujet v polarnih ledenih kapah Marsa, zgostilo atmosfero in dodatno okrepilo segrevanje. Po mnenju soavtorja Edwina Kiteja z Univerze v Chicagu bi takšne spremembe lahko Mars v desetletjih naredile primeren za življenje mikrobov, kar je ključni korak k izgradnji trajnostnega ekosistema.
Druga faza vključuje uvedbo gensko spremenjenih ekstremofilnih mikrobov, ki bi lahko preživeli težke razmere na Marsu. Ti organizmi bi proizvajali kisik in organske snovi ter postopoma spreminjali kemijo planeta.
Zadnja, dolgoročna faza si prizadeva ustvariti kompleksno biosfero, povečati atmosferski tlak in raven kisika, da bi podprli napredno rastlinsko življenje in sčasoma človeško bivanje brez življenjske podpore.
Etični in znanstveni izzivi
Teraformiranje Marsa ni brez polemik. Študija poudarja potrebo po skrbnem premisleku o etičnih posledicah, zlasti o tveganju uničenja potencialnega avtohtonega življenja na Marsu. Če na Marsu obstajajo mikrobi, bi jih lahko obsežne okoljske spremembe iztrebile, kar bi sprožilo vprašanja o pravici človeštva do preoblikovanja drugega planeta.
Nina Lanza, planetarna znanstvenica v Nacionalnem laboratoriju Los Alamos, izpostavlja Mars kot poligon za planetarno inženirstvo in namiguje, da bi lahko tamkajšnji poskusi vplivali na trajnostne prakse na Zemlji.
Avtorji poudarjajo, da terraformiranje zahteva prispevke z različnih področij, vključno s fiziko, kemijo in biologijo, da bi natančno ocenili stroške in koristi. Prav tako ugotavljajo, da pomanjkanje magnetnega polja na Marsu in nizka gravitacija predstavljata znatne ovire, saj bi lahko sončni vetrovi sčasoma odstranili vsako novo nastalo atmosfero.
Tehnološki napredek spodbuja optimizem
Nedavni tehnološki preboji, kot sta SpaceX-ova vesoljska ladja Starship, in napredek v sintetični biologiji so teraformiranje spremenili iz nemogočih sanj v oprijemljiv cilj.
DeBenedictis ugotavlja, da te inovacije omogočajo obsežno planetarno inženirstvo bolj praktično kot je bilo pred tremi desetletji.
Študija zagovarja takojšnje raziskave za raziskovanje vodnih zalog Marsa, ravni ogljikovega dioksida in kemije tal, da bi ugotovili, ali ima planet dovolj virov za preobrazbo. Čeprav bi popolno teraformiranje lahko trajalo stoletja, bi lahko postopni koraki – kot je ustvarjanje bivalnih con ali kupolastih mest – podprli človeško prisotnost veliko prej.
Miha D. Kovač
Foto: Pixabay/eli007
