Boštjan M. Turk: Izid referenduma zoper zakon o zastrupitvi nemočnih (23. novembra) je pokazal dvoje: izredno mobilizacijsko moč Cerkve na eni in veliko zadovoljstvo vernikov na drugi strani. Udeležba je bila namreč enaka tisti na volitvah za evropski parlament (41 odstotkov vseh upravičencev je prišlo oddat svoj glas), kar je velik uspeh. Verniki so se vnovič prepoznali v ravnanju cerkvenega vodstva: zelo visoko oceno so dali njegovemu zavzemanju za svetost življenja in to potrdili s prihodom na glasovanje.
Iz razlogov, ki očitno nasprotujejo zdravi pameti, je tranzicijska levica zakon o dirigiranem samomoru vzela za svojo “bitko za Stalingrad”, nekaj, česar se pod nobenim pogojem ne sme izgubiti. Kakšni motivi jih ženejo, da se postavljajo v isto vrsto z nacisti in z njihovim programom evtanazije ter uveljavljanje slednje pojmujejo kot svoje življenjsko poslanstvo, ostaja neodgovorjeno vprašanje.
To ni samo skregano z elementarno etiko, ki veleva usmiljenje do nemočnih, temveč tudi s pravili dobrega okusa. Za kaj se že zavzemate, jih sprašujejo ljudje? Oni po vseh medijskih megafonih kričijo: da se starejše nemočne na boleč in trpljenja poln način ugonobi. Če povzamemo še širšo sliko: njihovo podmladek od Ljubljane do Bruslja poziva k čim širšemu splavljanju v generaciji, ki v življenje prihaja, seniorji (Srebrna nit … ) pa so za čim bolj učinkovito zastrupljanje onih, ki iz življenja odhajajo!?
Ne bodo nehali
A s tem ne bodo nehali. Če bodo zmagali na prihodnji volitvah, kar pa po naši oceni lahko dosežejo zgolj s prevaro ali zlorabo pravosodja (zaprtjem vodje opozicije), drugače ne, bodo nemudoma spet uveljavili zakon o zastrupljanju nemočnih. To je – iz razlogov, ki jih noben zdrav razum ne more dobro razumeti – namreč postala njihova eksistenčna prioriteta. Vmes se bo Inštitut 8. marec, razumljivo, intenzivno “fajtal” za splav.
Cerkev je tako potisnjena v položaj, ko pred naslednjimi volitvami ne bo mogla molčati, sicer bo tvegala veliko nezadovoljstvo v vrstah vernikov. In tudi smela ne bo molčati. Njen ustanovitelj Jezus Kristus je namreč obljubil: “Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.” (Evangelij). Cerkvi pa je izrecno naročil: “Pojdite in učite vse narode.”
Nič, kar je Kristus napravil, ni bilo namenjeno, da ostane med štirimi stenami. Tudi zato je Cerkev postala “vesoljna”: razprostrte roke njenega Učenika objemajo vse narode v isti, neustvarjeni ljubezni. Cerkev je edina institucija na planetu, ki ima ljubezen do bližnjega zapisano v programu, v prvi božji zapovedi: “Ljubi svojega bližnjega kot samega sebe”.
Največja ljubezen pa je … več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)
Foto: Zajem zaslona
