Boštjan M. Turk: Na večino vprašanj, ki zadevajo politično dogajanje v letu 2025, je mogoče dati razmeroma jasne odgovore. Obstaja pa eno, ki ostaja nerazložljivo in vztrajno bode v oči: kaj je vodilo tranzicijsko levico, da se je z vso silo angažirala pri referendumu o medicinski usmrtitvi nemočnih oz. zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Zakaj je bil prav ta zakon deležen tolikšne pozornosti, politične mobilizacije, čustvene napetosti in simbolne teže?
Referendum 23. novembra je bil po izidu jasen. Večina volivk in volivcev je zakon zavrnila. Kljub temu poraz ni bil sprejet kot demokratična odločitev. Nasprotno – sledila je serija pritožb, pritiskov in pravnih manevrov. Nekateri zagovorniki zakona so na državno volilno komisijo vložili ugovore, nato pa še tožbo na vrhovno sodišče.
Po oceni vlagateljev ugovora (in sedaj tudi tožbe) naj bi v kampanji sodelovale organizacije, ki niso bile organizatorke kampanje – pri tem so ciljali na zdravnike in Cerkev. Poleg tega pa naj bi po njihovi oceni nasprotniki zakona z neresnicami izkrivljali dejansko stanje (?). Vse to je po mnenju podpornikov vplivalo na izid, zato so predlagali ponovno glasovanje.
Kolikor nenavadna se sliši pritožba na vrhovno sodišče, je resnična. Kajti če ima kdo interes zastopati svoja stališča na to temo v javnem prostoru, so to prav zdravniki in Cerkev. Prvi, ker jih to neposredno zadeva, saj so predvideni za izvajalce, in druga, ker je človeško življenje in njegova integriteta njena ključna skrb. Pozabiti ne smemo, da so se o tej temi izrekale vse verske skupnosti, ne samo RKC. Stvar je dobesedno skregana z zdravo pametjo in – z moralo.
Ni šlo zgolj za zakon
Zakaj? Odgovor se začne kazati v primerjavi z zakonom o privilegijih kulturnikov. Ta zakon, ki je določenim skupinam zagotavljal posebne materialne in statusne ugodnosti, je bil prav tako predmet referenduma in je bil na njem zavrnjen. Toda razlika v odzivu političnega prostora je bila osupljiva.
Kljub temu da je šlo za zakon, ki je neposredno posegal v vprašanja pravičnosti, enakosti pred zakonom in porabe javnega denarja, niso sledili nobeno ogorčenje, nobena kampanja o ogroženi demokraciji, nobene pritožbe na državno volilno komisijo, nobene zahteve po razveljavitvi izida. Ni bilo govorjenja o temeljnih vrednotah, ni bilo moralne panike, ni bilo pozivov k ponovitvi glasovanja. Referendum je bil izgubljen – in stvar je bila končana.
Prav v tem kontrastu se razkrije bistvo. Ko je bil zavrnjen zakon o privilegijih kulturnikov, ki je zadeval materialne koristi ozkega kroga ljudi, je bila tišina popolna. Ko pa je bil zavrnjen zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, pa se je sprožil vihar.
To jasno kaže, da v drugem primeru ni šlo zgolj za zakon. Šlo je za nekaj bistveno globljega. Če bi šlo zgolj za pravno ali socialno vprašanje, bi bil odziv podoben kot pri zakonu o privilegijih kulturnikov. Pa ni bil. Razlika v intenziteti razkriva, da je šlo za ideološko in svetovnonazorsko fronto, ne za tehnično zakonodajo.
Stvar je groteskna
Kateri razlogi so tako vodili tranzicijsko levico, da je to vzela kot svojo bitko za Stalingrad, na prvi mah ni čisto jasno. Še posebno če vemo, da bo prva stvar, ki jo bodo naredili konec tega leta, če pridejo na oblast, da bodo uveljavili prav takšen zakon. To jim slovenska zakonodaja namreč dopušča. Od kod torej takšen zagon pri zavzemanju za stvar, ki je moralno, etično in splošno človeško kar najbolj sporna, saj gre za pravo Pandorina skrinjico zla, le da v njej ni ostalo nič upanja. Zakon namreč predvideva, da se bo dalo nekoga, ki je nemočen, ubiti. Lahko to zavijamo še v toliko celofana, resnica je pač takšna. Gre za asistiran (samo)umor.
Stvar je v resnici groteskna, še posebno če pogledamo propagandni material, ki so ga zagovorniki zakona pripravili. In tu se nam odpre možnost za pravilno razumevanje. Na posnetku, v katerem zakon o ubijanju starejših in nemočnih podpre nekdanji predsednik zadnjega centralnega komiteja slovenske partije, sicer najmočnejša oseba v slovenskem političnem zakulisju, Milan Kučan, opazimo presenetljivo stvar. V kamero le-ta sicer govori nesmisle, v dobesednem pomenu.
Pravi: “Ne morem sprejeti tega, da bi o podaljševanju mojega življenja, kljub trpljenju, v katerem bi se morebiti končalo, odločal kdo drug.” (vir) To je dobesedno protislovje, saj prav zakon o medicinski usmrtitvi omogoča, da o končanju nekega življenja odloča “nekdo drug”. Kučanova poved je tako nerazumljiva, a to ne nenamerno. Pri politikih in njihovih nastopih je bistveno bolj kot vsebina povedanega pomemben način, na katerega je to sporočeno. In tu nekdanji šef partije zadene žebljico na glavico. Gledalec njegovega sporočila ne more razumeti, najsi se še toliko trudi… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje oz. podkasta Ura resnice)
