Butalci so ugotovili, da je zdrava pamet ovira pri njihovih velikih načrtih. Zato so jo pregnali, postavili spomenik svoji zmagi in se razglasili za najpametnejše pod soncem. Dokazujejo, da lahko živijo brez razuma, dokler imajo dovolj glasne zvočnike (medije) in dovolj barvite zastave (ideologijo).
Zdrava pamet. Dobrina, ki je v slovenskem javnem prostoru vedno redkejša in vedno manj zaželjena. Kot da smo jo po osamosvojitvi nekje na poti izgubili, zamenjali za ideološke floskule, čustvene izbruhe in politične igre, ki nas vlečejo stran od resnice. Nedavna policijska akcija na avstrijskem Koroškem, kjer je avstrijska policija vdrla na srečanje pripadnikov ti. Antifa gibanja in sprožila preiskavo zaradi suma terorističnega delovanja, je lep primer. Zgodilo se je v Avstriji. Ne pri nas. Pa vendar je v Sloveniji nastal tak cirkus, kot da so tanki zasedli Trg republike.
Avstrijska policija je zgolj ukrepala na podlagi lastnih varnostnih ocen.
Kaj se je dejansko zgodilo? Avstrijska policija je ukrepala na podlagi lastnih varnostnih ocen. Te so pokazale, da gre za organizirane, radikalizirane skupine z jasno agendo. To ni bila vaja v političnem obračunavanju, ampak operacija suverene države, ki se sooča s potencialno grožnjo. Namesto da bi to slovenski nacionalni medij sprejel kot legitimno varnostno vprašanje, je bila zgodba takoj obarvana z nacionalno noto. Kar naenkrat je šlo za “napad na koroške Slovence”, “zastraševanje manjšin”, celo “fašizacijo prostora”. Retorika, ki jo že desetletja poslušamo, ko je treba preusmeriti pozornost od dejstev k čustvom.
Gre za lep primer, ki potrjuje ugotovitev, da Slovenija vse bolj spominja na še neodkrito zgodbo o Butalcih, ki razglasijo vojno zdravi pameti in zmagajo. Butalci so namreč ugotovili, da je zdrava pamet ovira pri njihovih velikih načrtih. Zato so jo pregnali, postavili spomenik svoji zmagi in se razglasili za najpametnejše pod soncem. Dokazujejo, da lahko živijo brez razuma, dokler imajo dovolj glasne zvočnike (medije) in dovolj barvite zastave (ideologijo). Žal je Slovenija še korak dlje. Ne le da smo z Golobom na čelu zdravo pamet pregnali, ampak smo jo nadomestili z ideologijo, ki se napaja iz stare romantike revolucionarstva, partizanstva in boja proti “nepravičnemu redu”. V Butalah bi vsaj priznali, da so zdravo pamet premagali. Pri nas pa se pretvarjamo, da je sploh nikoli nismo imeli.
Zdrava pamet v Sloveniji že dolgo ni več vodilo.
Zakaj se to dogaja? Ker zdrava pamet v Sloveniji že dolgo ni več vodilo. Nadomestila jo je ideologija, ki se skriva za sodobnimi gesli o človekovih pravicah, pravičnosti in progresivnih vrednotah, a v jedru ostaja ista: mi imamo prav, vsi ostali so sovražniki. Če se pojavi situacija, ki bi lahko osvetlila problematičnost te ideologije – recimo resna preiskava levičarskega ekstremizma – se sproži obrambni mehanizem. Zgodbo je treba zamegliti, preusmeriti, spremeniti v moralni škandal.
Lažje je zgodbo obrniti v “napad na manjšino” kot pa se soočiti z resnico: da skrajneži obstajajo tudi na levici.
Da moja teza ni daleč od resnice, samo poglejte, kdo najglasneje vpije. Levi politični krogi na oblasti, izbrani levičarski mediji, razni “inštituti za pravičnost” ipd. Vsi lepo zapakirani v plašč borcev za pravice, v resnici pa gre za refleks samoohranitve, ohranitev ustvarjenih korit, kamor pritekajo proračunska sredstva. Če se začne resno govoriti o radikalizaciji na levem polu, to namreč ogroža njihovo identiteto, njihove pozicije, njihov vpliv. Lažje je zgodbo obrniti v “napad na manjšino” kot pa se soočiti z resnico: da skrajneži obstajajo tudi na levici. In da ti skrajneži niso zgolj “aktivisti”, ampak lahko predstavljajo resno grožnjo.
Butalci imajo vsaj opravičilo. Živijo le v Ježkovih zgodbicah in prispodobah, da nam služijo kot opozorilo.
Ta vzorec ni nov. Vidimo ga vsepovsod: od razprav o zgodovini do obravnave aktualnih vprašanj. Vsakič, ko se pojavi priložnost za trezen pogovor, se sproži alarmni sistem. Dejstva se potisnejo na stran, nadomestijo jih čustva, parole in zgodbe o žrtvah. In to je tisto, kar nas vleče nazaj. Namesto da bi se kot družba premaknili naprej, se vrtimo v krogu istih ideoloških bojev, ki so nas definirali že pred desetletji. Butalci imajo vsaj opravičilo. Živijo le v zgodbicah Frana Milčinskega in prispodobah, da nam služijo kot opozorilo. Mi pa živimo v resničnosti, kjer bi zdrava pamet morala imeti prednost pred pravljicami o revolucijah in junaštvu tam, kjer ga ni bilo.
Zašli smo v družbo, kjer zdrava pamet ni več merilo resnice.
Kam smo torej zašli? V družbo, kjer zdrava pamet ni več merilo resnice. Kjer se dejanja varnostnih organov demokratične družbe obravnavajo kot napad na identiteto. Kjer se resna vprašanja radikalizacije zakrijejo z nacionalno retoriko in kjer se razum žrtvuje na oltarju ideologije. Dokler bomo dopuščali, da ta vzorec obvladuje naš javni prostor, bomo ostajali ujetniki lastnih mitov. Mitov o žrtvah, o večnem boju, o tem, da je resnica vedno na naši strani. Morda bi se morali zgledovati po Butalcih. Oni so vsaj vedeli, da so v vojni z zdravo pametjo. Mi pa se pretvarjamo, da smo jo že zdavnaj osvojili, medtem ko še naprej zgolj capljamo v ideološkem blatu.
Butalci so vsaj vedeli, da so v vojni z zdravo pametjo. Mi pa se pretvarjamo, da smo jo že zdavnaj osvojili, medtem ko še naprej zgolj capljamo v ideološkem blatu.
Začnimo ponovno uporabljati zdravo pamet. Sprejmimo dejstva, kakršna so, brez ideoloških očal. In morda, samo morda, bomo začeli razumeti, da svet ni črno-bel, da nismo vedno žrtve in da resnica ne pripada samo eni strani. Dokler tega ne storimo, bomo ostali tam, kjer smo: v primežu ideologije, ki nam slepi resničnost. Butalci so zmagali v svoji vojni in niso lagali sami sebi. Kaj pa mi? Mi še vedno mislimo, da smo pametnejši tudi od njih.
