NIJZ je objavil nove podatke o čakalnih dobah v zdravstvu. Številke kažejo jasen trend: število pacientov, ki čakajo dlje od dopustne čakalne dobe, se povečuje, in to prav pri stopnjah nujnosti, kjer bi moral sistem delovati najhitreje.
Podatki iz tedenskih poročil NIJZ, ki primerjajo stanje med 17. decembrom 2025 in 7. januarjem 2026, razkrivajo izrazito rast nedopustno čakajočih. Največji skok je pri kategoriji „zelo hitro“, kjer je v zgolj treh tednih število čakajočih naraslo za 27 odstotkov – z 20.291 na 25.711 oseb. V kategoriji „hitro“ se je število povečalo za 10 odstotkov, pri stopnji „redno“ pa za 3 odstotke.
Rast števila nedopustno čakajočih pri najvišjih stopnjah nujnosti odpira resna vprašanja o delovanju zdravstvenega sistema. Kategoriji „zelo hitro“ in „hitro“ sta namenjeni bolnikom, pri katerih daljše čakanje pomeni večje zdravstveno tveganje, poslabšanje stanja ali celo trajne posledice.
Da se prav v teh skupinah beleži najhitrejša rast, kaže na sistemski problem upravljanja dostopa do zdravstvenih storitev, ne pa na individualne odločitve ali delo zdravstvenega osebja. Podatki NIJZ so agregirani, izvirajo iz uradnih evidenc in ne omogočajo sklepanja o ravnanju posameznih zdravnikov ali zdravstvenih timov, temveč odražajo učinke vodenja sistema kot celote.
Vlada brez oprijemljivih rezultatov
Vlada v zadnjih mesecih poudarja, da izvaja ukrepe za skrajševanje čakalnih dob, vendar objavljeni podatki ne potrjujejo, da bi ti ukrepi prinašali merljive rezultate. Nasprotno: število nedopustno čakajočih se povečuje, in to v obdobju, ko večjih izrednih epidemioloških ali sezonskih obremenitev ni.
Posebej problematično je, da do poslabšanja prihaja v razmeroma kratkem časovnem intervalu treh tednov. Takšna dinamika kaže, da ne gre za enkratno statistično nihanje, temveč za strukturno neučinkovitost organizacije in financiranja zdravstvenih storitev, za katero je odgovorna izvršna oblast.
Spremenjena pravila, enak izid
Ministrstvo za zdravje se v razpravah pogosto sklicuje na spremembe pravilnika o vodenju čakalnih seznamov in metodologije poročanja, ki naj bi izboljšale preglednost. Toda tudi ob teh spremembah ostaja dejstvo, da absolutno število ljudi, ki čakajo predolgo, narašča.
NIJZ sicer opozarja, da primerjave z daljšimi časovnimi obdobji zaradi metodoloških prilagoditev niso vedno neposredno primerljive, vendar je primerjava znotraj istega sistema poročanja – med 17. decembrom in 7. januarjem – povsem legitimna. Prav ta primerjava pa kaže poslabšanje pri vseh treh stopnjah nujnosti.
Upravljanje sistema brez odgovornosti
Podatki o čakalnih dobah ne govorijo o zavzetosti zdravstvenega osebja, temveč o odločitvah vlade glede financiranja, razporejanja programov, nadzora nad izvajalci in strateškega načrtovanja zmogljivosti. Rast čakalnih dob pri nujnih primerih pomeni, da obstoječi mehanizmi ne delujejo ali pa niso pravilno usmerjeni.
Vlada ima na voljo podatke v realnem času, saj jih zbira in objavlja NIJZ. Kljub temu ni zaznati pravočasnih korektivnih ukrepov, ki bi preprečili poslabšanje dostopa do zdravstvenih storitev. Objavljene številke zato ne odpirajo vprašanja dela zdravnikov, temveč vprašanje politične odgovornosti za stanje v javnem zdravstvu.
Rast števila nedopustno čakajočih v kategorijah „zelo hitro“, „hitro“ in „redno“ v začetku leta 2026 tako postavlja pod vprašaj verodostojnost vladnih zagotovil, da se razmere izboljšujejo, ter kaže na razkorak med političnimi izjavami in uradnimi statističnimi podatki NIJZ.
