Kaj če bi empatijo lahko krepili brez delavnic, predavanj ali zapletenih vaj – zgolj z navadnim sprehodom po mestu? Ideja se morda sliši romantično, a za njo stoji vedno več raziskav o tem, kako gibanje, opazovanje in prisotnost v vsakdanjem okolju vplivajo na našo sposobnost razumevanja drugih. Tako imenovani empatični sprehod postaja priljubljena praksa v psihologiji, izobraževanju in celo v podjetniških timih, kjer ljudje iščejo načine, kako znova začutiti povezanost.
Empatični sprehod ni običajen sprehod – ne gre za telesno vadbo ali razvedrilo, ampak za zavestno opazovanje sveta skozi oči drugega. Udeleženec poskuša na poti opazovati ljudi, kraje in drobne situacije z mislijo: Kaj bi v tem trenutku lahko občutila ta oseba? Kaj bi doživljal nekdo, ki tu živi, dela, preživlja dan?
Ta preprosta vaja odpira vrata v kognitivno empatijo, sposobnost razumevanja misli in občutkov drugih. Po raziskavah psihologinje Helen Riess z Univerze Harvard takšne vaje pomagajo „ponovno aktivirati nevralne poti, ki so odgovorne za razumevanje drugih“, kar lahko dolgoročno zmanjša impulzivnost, predsodke in občutek odtujenosti.
Mesto, ki ga sicer prehajamo brez pozornosti, se med empatičnim sprehodom spremeni v učilnico čustvene inteligence. Zvoki, obrazi, pogovori mimoidočih, vonj kave iz bližnje pekarne – vse to postane priložnost za opazovanje človeške raznolikosti.
Namesto da bi gledali v telefon, udeleženci sprehoda vadijo prisotnost. Na primer: opazijo starko, ki počasi nosi nakupovalno vrečko, in se za trenutek vprašajo, kako bi bilo, če bi bil to njihov vsakdan. Takšen način razmišljanja spodbuja čustveno empatijo – tisti občutek topline in razumevanja, ko se za hip poistovetimo z drugimi.
Empatija kot veščina, ki jo je mogoče trenirati
Empatija ni nekaj, s čimer se rodimo – je veščina, ki jo lahko razvijamo. Empatični sprehod je ena najpreprostejših tehnik za to. Psihoterapevti jo pogosto priporočajo parom, družinam ali skupinam sodelavcev, saj gibanje spodbuja odkrit pogovor. Ko hodimo, se telo sprosti, misli se umirijo in ljudje lažje izražajo čustva.
Poleg tega gibanje povečuje pretok serotonina in oksitocina, hormonov, ki krepita občutek povezanosti in zaupanja. Tako postane preprost sprehod prostor, kjer se empatija spontano rodi – ne kot koncept, ampak kot izkušnja.
Kako začeti empatični sprehod
Za začetek ni treba veliko. Izberite pot, ki jo dobro poznate, in poskusite nanjo pogledati z novimi očmi. Hodite počasi, brez cilja. Opazujte ljudi, ki jih srečate, poslušajte njihove tone, glejte njihove geste. Vsakič, ko nekoga ujamete v pogledu, si zastavite vprašanje: Kaj bi ta oseba lahko čutila v tem trenutku?
Če sprehod opravite z nekom drugim, lahko po njem delita opažanja – kaj sta zaznala, kako sta se počutila, kaj vaju je presenetilo. To je preprosta vaja, ki preoblikuje način, kako gledamo na druge, in hkrati krepi notranjo zbranost.
Empatični sprehod nas spomni, da razumevanje ne nastane iz razprav, ampak iz prisotnosti in pozornosti. Včasih je dovolj, da stopimo iz svojih misli, da vstopimo v svet drugega – in s tem postanemo malo bolj človeški.
Foto: Pixabay
Prispevek je pripravljen s pomočjo umetne inteligence.
