Evropa v zadnjih letih pospešeno govori o ponovni oborožitvi, toda za zaprtimi vrati se kaže precej manj enotnosti, kot jo je slišati v političnih izjavah. Med vladami držav članic, institucijami EU in obrambno industrijo se vse pogosteje odpirajo vprašanja, na katera ni jasnih odgovorov – predvsem glede tega, kdo bo dolgoročno plačal širitev proizvodnje in kaj natančno naj bi evropske tovarne sploh proizvajale.
Vojna v Ukrajini, ki se približuje petemu letu, je evropsko varnostno razmišljanje temeljito spremenila. Bruselj in nacionalne prestolnice poudarjajo nujnost krepitve lastnih obrambnih zmogljivosti, Evropska unija pa je v ta namen odprla nove finančne poti. Med njimi sta tudi Evropski program za obrambne naložbe ter obsežen posojilni instrument SAFE, s katerima želi spodbuditi skupna naročila in povečanje proizvodnje znotraj Unije.
Toda med ambicijami in prakso zeva vse večja vrzel. Države so sicer pripravile načrte, kako bi porabile razpoložljiva sredstva, a ti po ocenah poznavalcev pogosto ostajajo splošni in brez konkretnih zavez. Obrambna podjetja tako težko načrtujejo prihodnost, saj ne vedo, ali bodo današnje naložbe v nove hale, stroje in zaposlene čez nekaj let sploh imele naročnike.
Evropska komisija je državam ponudila smernice, kako naj utemeljijo upravičenost nakupov do posojil SAFE, a je velik del odgovornosti prenesla neposredno na industrijo. Podjetja morajo sama dokazovati, kolikšen delež posameznega proizvoda je evropskega izvora, kar je ključno za dostop do sredstev, poroča Euractiv. V praksi to pomeni dodatno negotovost, saj obrambna ministrstva še niso jasno povedala, katere proizvode in v kakšnem obsegu dejansko želijo.
Na zunaj se zdi, da je evropska obrambna industrija v polnem zagonu. Veliki proizvajalci napovedujejo nove tovarne, nekatere proizvodne linije so se v kratkem času večkrat razširile, zmogljivosti za proizvodnjo streliva in oborožitve rastejo. A številne od teh odločitev temeljijo na političnih signalih, ne pa na zavezujočih pogodbah.
Prav to je jedro nezadovoljstva v industriji. Podjetja opozarjajo, da brez dolgoročnih naročil ne morejo stabilno načrtovati, vlade pa hkrati pričakujejo hitro povečanje proizvodnje. Ta napetost je v zadnjih mesecih postala tudi javna. Francoski predsednik Emmanuel Macron je domače proizvajalce orožja javno opozoril, da delujejo prepočasi, hkrati pa priznal, da evropska podjetja bijejo ostro bitko s svetovno konkurenco.
Dodatno zmedo prinašajo signali čez Atlantik. Združene države Amerike evropske zaveznice pozivajo, naj okrepijo lastno obrambo in zmanjšajo odvisnost od zunanjih dobaviteljev. Hkrati pa ostajajo glavni dobavitelj orožja tako evropskim državam kot Ukrajini, kar evropski industriji jemlje potencialna naročila in prihodke.
Od poletja so zaveznice Nata prek skupnih mehanizmov za Ukrajino kupile več milijard evrov ameriške vojaške opreme. To krepi občutek, da se pozivi k evropski strateški avtonomiji pogosto ustavijo tam, kjer se začnejo konkretni nakupi.
Razprave o teh protislovjih so bile v zadnjem času močno prisotne tudi na obrambnih srečanjih v Bruslju, kjer so se ponovno odprla vprašanja o tem, ali Evropa res gradi lasten obrambni steber ali pa zgolj reagira na krizne razmere brez dolgoročne strategije.
Dokler države ne bodo jasno povedale, kaj želijo kupiti in za koliko časa, bo evropska obrambna industrija ostajala ujeta med politične obljube in poslovno tveganje – v času, ko se varnostna slika celine hitro spreminja.
