Gejzirji na Enceladusu morda ne izvirajo iz podzemnega oceana
Saturnova ledena luna Enceladus že dolgo intrigira znanstvenike zaradi možnosti, da bi pod svojo ledeno površino skrivala pogoje za življenje. Leta 2005 je Nasino vesoljsko plovilo Cassini odkrilo spektakularne oblake vodne pare, ki bruhajo z njenega južnega pola, kar je sprožilo hipotezo o obstoju podzemnega oceana. Nova raziskava, ki so jo izvedli na kolidžu Dartmouth, pa zdaj to teorijo postavlja pod vprašaj. Namesto oceana v globinah predlagajo, da gejzirji izvirajo iz stopljenega ledu bliže površju, kar odpira nova vprašanja o potencialni bivalnosti lune.
Dolgo je prevladovalo prepričanje, da gejzirji na Enceladusu izvirajo iz tekočega oceana pod debelo ledeno skorjo. Vendar raziskovalci opozarjajo na dva ključna problema: prvič, razpoke bi težko presegle večkilometrsko ledeno lupino, in drugič, ni povsem jasno, kako bi voda iz globin potovala navzgor skozi ozke prehode. Te ovire so znanstvenike spodbudile k iskanju alternativne razlage. Njihova nova hipoteza predlaga, da vir vode ni globoko pod površjem, temveč v tako imenovanem “kašastem območju” znotraj ledene skorje, kjer toplota in sol ustvarjata delno staljeno mešanico ledu in vode.
Strižno segrevanje in “kašasta cona”
Raziskovalci iz Dartmoutha so osvetlili proces, ki bi lahko pojasnil nastanek gejzirjev. Ključno vlogo naj bi igralo strižno segrevanje – toplota, ki nastane zaradi trenja ob drsenju ledenih plasti vzdolž “tigrovih zlomov”, značilnih razpok na površju Enceladusa. Sol v ledu znižuje tališče, podobno kot soljenje cest pozimi preprečuje zmrzovanje. Kombinacija toplote in soli tako ustvari gosto, kašasto zmes, ki lahko deluje kot rezervoar vode za oblake. Poleg tega dvojni grebeni ob razpokah nakazujejo epizodne izbruhe, ki jim sledijo obdobja zmrzovanja, kar podpira to teorijo.
Analiza plinov v oblakih, ki jih je zaznal Cassini, kot je visoka vsebnost vodika, dodatno krepi novo hipotezo. Raziskovalci menijo, da bi vodik lahko izviral iz klatratov – kristalnih struktur v ledu, ki ujamejo pline, kot so metan in ogljikov dioksid. Delno taljenje teh struktur omogoča sproščanje vodika, medtem ko drugi plini ostanejo ujeti, kar pojasnjuje opaženo razmerje. Da bi “kašasta cona” ostala vir gejzirjev, pa se morajo sol, nanodelci in klatrati nenehno obnavljati. Znanstveniki priznavajo, da procesi obnavljanja še niso povsem razumljeni, a jih označujejo kot pomemben fokus prihodnjih raziskav.
Študija, objavljena 5. februarja v reviji Geophysical Research Letters, tako ponuja svež pogled na Enceladusove gejzirje. Čeprav ne izključuje obstoja podzemnega oceana, nakazuje, da morda ni neposredno povezan z oblaki, ki jih opazujemo. To odkritje ne le spreminja naše razumevanje Saturnove lune, temveč odpira tudi nova vprašanja o tem, kako in kje v našem sončnem sistemu iščemo znake življenja.
Portal24; Foto: Pixabay/fotografija je simbolna
