Gnojna bula sistema: Primer sodnika Keršmanca

Če iščete šolski primer, kako enoumje v Sloveniji deluje kot nadvladna sila družbe, ki duši pluralnost in instrumentalizira civilno družbo za politične cilje, poglejte spor okoli kandidature sodnika Cirila Keršmanca za ustavnega sodnika.

Predsednica Nataša Pirc Musar je 30. januarja 2026 predlagala Keršmanca, izkušenega sodnika z Okrožnega sodišča v Ljubljani, za ustavnega sodnika. Kandidat je bil potrjen na mandatno-volilni komisiji DZ, a sta ga koalicijski stranki SD in Levica zavrnili zaradi domnevno “konzervativnih stališč” o splavu.

Inštitut 8. marec, katerega ustanovitelj je Simon Maljevac, aktualni minister za solidarno prihodnost in član koalicijske stranke Levica, je v samo 24 urah mobiliziral osrednje slovenske medije in uprizoril pravi medijski linč. Trdili so, da Keršmanc nasprotuje ustavni pravici do svobode odločanja o rojstvu otrok (73. člen ustave), in ga obtožili, da bi v primeru imenovanja omejil financiranje splava. Celotno zgodbo so povezali s svojim gibanjem My Voice, My Choice, zanikali politične stike, dejansko pa delovali kot podaljšana roka koalicije.

Predsednica države je umaknila predlog (kar je Keršmanc označil za nezakonito dejanje), nato pa je DZ za novo ustavno sodnico potrdil Barbaro Kresal 3. februarja 2026, ki je bila pred Keršmancem umaknjena s kandidatne liste.

Vprašanje, ali je bil teater s Keršmancem zgolj način, kako spraviti Barbaro Kresal skozi proceduro in zagotoviti zasedbo “pravih” na Ustavnem sodišču, tako postane zgolj retorično.

Keršmanc se je odzval z javnim pismom 5. februarja 2026. Zanikal je nasprotovanje splavu, izpostavil podporo legalizaciji konoplje, pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in zmanjšanju tveganj za zdravje. Inštitutu je očital širjenje lažnih novic ti. “fake news” o njegovem sovražnem odnosu do LGBTQIA+ skupnosti, nepreverjanje virov in instrumentalizacijo za rušenje postopka v DZ.

Kot agnostik je poudaril skepso do absolutnih resnic in zavrnil levo-desne delitve. Inštitut je odgovoril, da je pismo “neresnično” in dokaz neprimernosti, očitke pa seveda zavrnil.

Inštitut 8. marec ni civilna družba. Je zgolj orodje levičarskega enoumja, ki se skriva za fasado pravic, da bi izključilo drugačna mnenja. Brez preverjanja dejstev so izkrivili Keršmančeva stališča, ki ne nasprotuje splavu, temveč le niansam financiranja splava iz javnih sredstev.

Povejmo direktno: to ni razprava, ampak linč. V Sloveniji, kjer levica obvladuje medije in nevladnike, se pluralnost dobesedno duši v imenu “progresivnosti”. Enoumje deluje vedno na enak način: najprej obtožba, potem mobilizacija, nazadnje izključitev (eliminacija). Keršmanc je namreč sodnik, ki bi prinesel ravnotežje v sam vrh pravnega sistema, a mu levičarska omrežja niso dovolila do položaja.

Slovenija s takšnim enoumjem razpada pri živem telesu. Nekakšen “inštitut” predstavlja združbo, ki diktira, kaj je “pravilno” mišljenje. Če se ne strinjaš z njimi, si “konzervativec”, “sovražnik”, “fašist”. To ni demokracija, ampak totalitarizem v mehki obliki. Civilna družba naj bi bila neodvisna, ne podaljšek Levice ali SD. Ko “nevladniki” v 24-ih urah neposredno vplivajo na tako pomembne odločitve brez dejstev, je to znak globokega sistemskega razkroja.