Zagovorniki evtanazije in asistiranega samomora pogosto spregledajo bistveno: legitimne želje po samousmrtitvi ni mogoče zakonsko urediti, ne da bi se ob tem odprla Pandorina skrinja, polna novih stisk. Kajti z uzakonitvijo evtanazije ali asistiranega samomora se spremeni okvir razmišljanja.
Ljudje, ki so danes hvaležni, da jim v okoliščinah prepovedi o tem ni treba premišljevati, bodo jutri primorani razmišljati, ali bi morali svojo bolezen »rešiti« z odhodom. Nenadoma bodo bolniki, ki so neizogibno tudi breme svojim bližnjim, soočeni z izbiro: ostati živi in se spraševati, če so sebični – ali pa se umakniti.
To pa ni več svobodna izbira, temveč subtilna prisila, ki poraja tesnobo, sram in moralno dilemo, kakršne bolniki danes vsaj niso prisiljeni prenašati. To je še posebej tvegano v kulturah z močnimi družinskimi vezmi, kot je slovenska, kjer je občutek dolžnosti in neobremenjevanja drugih pogosto globoko vgrajen v identiteto starejših ljudi.
In vendar se v razpravah o evtanaziji govori skoraj izključno o tistih, ki se zanjo odločijo z mirno vestjo. Kot da drugi – tisti, ki jih razjeda dvom, sram in občutek krivde – sploh ne obstajajo. In ti ljudje nikoli ne bodo nobenemu zdravniku ali komisiji priznali, da bi jim bilo lažje, če te možnosti sploh ne bi imeli na voljo.
Tudi raziskave navajajo, da med najpogostejšimi razlogi za odločitev posameznikov za evtanazijo prevladuje občutek, da predstavljajo breme svojim bližnjim. Občutek bremena je eden ključnih dejavnikov, ne nujno edini, pogosto pa odločilen v kombinaciji z družbenimi in čustvenimi pritiski. Občutek bremena je notranji, pogosto neizrečen in kulturološko pogojen.
Gre za globoko intimen občutek sramu, dolžnosti in neuporabnosti, ki ga bolniki pogosto ne delijo z zdravniki ali komisijami – deloma zato, ker ne želijo obremenjevati niti njih, niti sebe postaviti v “šibko” luč.
Še posebej v kulturah, kot je slovenska (ali japonska, švicarska, nemška), je značilno: “Ne bom povedal, da se tako počutim. Vsi so že dovolj obremenjeni z menoj.” Psihološke ocene niso vsemogočne. Tudi izkušeni klinični psihologi ali psihiatri ne morejo zanesljivo zaznati prikritih motivov, če jih bolnik namerno ali nezavedno prikriva.
Diagnostična orodja za implicitni občutek bremena v kontekstu odločanja o smrti ne obstajajo z dovolj visoko občutljivostjo. Svojci lahko pritiskajo subtilno, neizrečeno. Tudi če zakon prepoveduje pritisk svojcev, se psihološki pritisk lahko pojavi v obliki tišine, žalosti, utrujenosti, stavkov kot “mi bomo že zmogli” – kar bolnik doživlja kot signal: “Boljše zame je, da odidem.” Tega nobena komisija ne more objektivno izmeriti. Legalnost ustvari novo “normo možnosti”.
Ko je evtanazija zakonita in se ob njej govori kot o “dostojanstveni” ali “razumni” rešitvi, se pri bolnikih lahko sproži vtis, da je to moralno odgovorna izbira. To pomeni, da bodo tudi brez zunanjega pritiska notranje ponotranjili, da bi bilo za vse “boljše”, če odidejo. In tudi to ne priznajo nikomur.
Zato je nujno upoštevati možnost, da bodo posledice sprejetje zakonodaje segale onkraj namenov, ki jih poudarjajo zagovorniki, in da utegnejo vključevati tudi manj predvidene družbene in psihološke učinke, ki jih nobene varovalke ne morejo odpraviti.
[Igor Muzevič, dr. med., s.p., mag. m., predsednik Sindikata družinskih zdravnikov Slovenije]
Foto: Zajem zaslona
