Izguba ljubljene osebe je med najtežjimi življenjskimi preizkušnjami. Žalovanje je naraven proces, a pri nekaterih posameznikih lahko postane dolgotrajno in izjemno intenzivno – in prav ti ljudje so, kot kaže nova študija, v desetih letih po izgubi v večjem tveganju za smrt kot drugi.
V raziskavi, ki je trajala desetletje, so strokovnjaki spremljali več kot 1700 odraslih, ki so nedavno izgubili partnerja, starša ali drugo bližnjo osebo. Na podlagi odzivov skozi leta so jih razvrstili v pet skupin glede na stopnjo intenzivnosti žalovanja. Ugotovitve? Tisti, ki so trpeli zaradi najbolj dolgotrajne in najmočnejše oblike žalosti, so imeli kar 88 odstotkov višje tveganje za smrt kot posamezniki z najblažjimi simptomi.
Ljudje, ki so bili najbolj prizadeti, so še več let po izgubi pogosto obiskovali terapije in jemali antidepresive. Po sedmih letih so se razlike med skupinami nekoliko zmanjšale, a začetna intenzivnost žalovanja je jasno izstopala.
Raziskovalka Mette Kjærgaard Nielsen z Univerze Aarhus poudarja, da gre pogosto za osebe z več predhodnimi obremenitvami: „Ugotovili smo, da so imeli posamezniki z močnim žalovanjem pogosteje nižjo izobrazbo in so že pred izgubo jemali zdravila za duševno zdravje.“ Po njenih besedah to nakazuje na „čustveno ranljivost, ki lahko ob izgubi postane še izrazitejša“.
Fizične posledice strtega srca
Med bolj znanimi učinki čustvene izgube je tako imenovani sindrom zlomljenega srca – stanje, ki začasno oslabi delovanje srca. Čeprav so simptomi podobni srčnemu napadu, gre za drugačen fiziološki pojav. Ženske ga doživljajo pogosteje, moški pa imajo ob njem višje tveganje za smrt.
V preteklosti so študije pokazale, da je tveganje za bolezni srca, samomor in celo prebavne ali dihalne zaplete precej višje v nekaj letih po smrti zakonca, zlasti pri moških. V tem kontekstu tudi pri Euronews izpostavljajo povezavo med dolgotrajnim žalovanjem in zdravstvenim poslabšanjem pri starejših.
Udeleženci so bili ob začetku raziskave v povprečju stari 62 let, večinoma ženske. Čeprav je bila študija relativno majhna – v skupini z najvišjim žalovanjem je bilo 107 ljudi – njeni rezultati prinašajo pomembno sporočilo.
„Zdravniki bi morali biti bolj pozorni na paciente, ki so v obdobju žalovanja, zlasti če kažejo dolgotrajne znake stiske,“ poudarja Nielsen. „Ti posamezniki bi lahko imeli koristi od bolj prilagojenega spremljanja, bodisi v ambulantnem okolju bodisi prek napotitve k specialistom.“
Čeprav bolečine ob izgubi ne moremo izbrisati, lahko pravočasna podpora prepreči, da bi žalost prešla v tiho, dolgotrajno breme – s posledicami, ki jih naše telo nosi še dolgo po tem, ko solze usahnejo.
Foto: Pexels
