V vsakdanjem življenju se pogosto znajdemo v situacijah, ko je treba pač “zdržati”, ostati miren in iti naprej, tudi če v nas vre. Jeza, razočaranje, strah ali žalost se zato pogosto potisnejo na stran, da bi lažje funkcionirali. A vprašanje je, kam ta čustva sploh gredo, ko jih ne izrazimo — in kakšno ceno ima to za telo, odnose in notranje ravnotežje
Ena najpogostejših posledic dolgotrajnega potlačevanja je telesna napetost. Ljudje, ki redno “zadržujejo” jezo, žalost ali strah, pogosto poročajo o glavobolih, bolečinah v vratu in ramenih, težavah s prebavo ali kronični utrujenosti. Ne zato, ker bi bila čustva edini vzrok, temveč zato, ker je telo stalno v blagem stresnem odzivu.
Organizem je narejen tako, da se na čustvene dražljaje odzove in jih nato tudi “spusti”. Če se ta krog stalno prekinja, napetost ostaja. Sčasoma to ne deluje več kot izjemen odziv, ampak kot novo normalno stanje, ki ga človek pogosto sploh ne povezuje več s čustvi.
Povečana razdražljivost in izbruhi ob napačnem času
Potlačena čustva se ne razgradijo, ampak se kopičijo. To lahko vodi do nenadnih izbruhov jeze, preobčutljivosti za malenkosti ali čustvenih reakcij, ki so očitno močnejše od konkretne situacije. Pogosto se to zgodi v varnih okoljih – doma, v partnerstvu ali med bližnjimi – kjer si človek nezavedno dovoli več kot drugje.
Navzven je lahko videti, kot da gre za prenagljene reakcije ali slabo obvladovanje stresa, v ozadju pa je pogosto daljše obdobje neizrečenih frustracij, razočaranj ali občutkov nemoči.
Otopelost in občutek praznine
Druga, manj opazna posledica je čustvena otopelost. Ko človek dalj časa potiska neprijetna čustva na stran, pogosto otopi tudi za prijetna. Veselje, navdušenje in zanimanje za stvari, ki so ga prej veselile, se zmanjšajo. Življenje začne delovati bolj ravno, brez izrazitih vzponov in padcev.
To stanje se včasih zamenjuje z utrujenostjo ali pomanjkanjem motivacije, v resnici pa gre za obrambni mehanizem: če ne čutim slabega, ne čutim niti dobrega. Cena za to je izguba notranje živosti.
Vpliv na odnose
Tlačenje čustev vpliva tudi na komunikacijo. Če človek ne izraža nezadovoljstva, potreb ali ranljivosti, drugi težko vedo, kje so meje. Sčasoma se lahko pojavi občutek, da ga drugi ne razumejo ali ne upoštevajo, hkrati pa sam ni dal jasnih signalov, da je nekaj narobe.
V partnerstvih in družinah to pogosto vodi v tihe zamere, pasivno agresivno vedenje ali umik iz čustvene bližine. Odnosi lahko na zunaj delujejo mirni, v resnici pa postajajo vedno bolj površinski.
Zakaj sploh potlačujemo
Veliko ljudi se čustev nauči zadrževati že zelo zgodaj. Sporočila v slogu “ne bodi tako občutljiv, ne kompliciraj, drži se skupaj” učijo, da so čustva nekaj motečega ali celo nevarnega. V odraslosti se to pogosto nadaljuje v obliki samokontrole, ki je navzven videti kot zrelost, znotraj pa pomeni stalno cenzuro lastnega doživljanja.
Dodaten dejavnik je tempo življenja, kjer za čustveno obdelavo dogodkov preprosto ni prostora. Stvari se dogajajo hitro, zahteve se kopičijo, ustavljanje pa se dojema kot razkošje.
Kaj pomaga: ne izbruh, ampak predelava
Alternativa potlačevanju ni nebrzdano izražanje vsega, kar pride na misel, ampak postopna in zavestna predelava. To lahko pomeni pogovor z nekom, ki mu zaupamo, pisanje, telesno aktivnost, ki sprošča napetost, ali strukturiran pogovor s strokovnjakom.
Ključno je, da čustva dobijo nek kanal. Ne zato, da bi nas popolnoma vodila, ampak da ne bi začela vplivati na življenje po obvozih – skozi telo, odnose in dolgoročno tudi samopodobo.
Potlačiti čustva se pogosto zdi kot način, kako ohraniti nadzor. V resnici pa dolgoročno pomeni, da nadzor prevzamejo procesi, ki jih ne vidimo več neposredno, a jih zato še težje obvladujemo.
