Večina ljudi zase verjame, da so prijazni. Da ne bi nikoli namerno prizadeli drugega. Da niso kruti. In pogosto je to res – dokler so sami. Težava se začne takrat, ko posameznik izgine v množici. Ko odgovornost postane razpršena. Ko dejanja niso več “moja”, ampak “naša”.
In tu se pojavi nekaj zelo neprijetnega: kolektivni sadizem. Ne v obliki mučenja ali fizičnega nasilja, ampak v drobnih, vsakdanjih oblikah – posmehovanje, linč na spletu, javno poniževanje, hladno izključevanje. Stvari, ki jih prijazni ljudje sami nikoli ne bi naredili. Skupaj pa jih.
Kolektivni sadizem ne pomeni, da ljudje nenadoma postanejo zlobni. Pomeni, da se zavore sprostijo, ko čutimo podporo skupine. Ko vidimo, da to počnejo tudi drugi. Ko imamo občutek, da nismo odgovorni mi, ampak “razmere”, “večina”, “internet”.
V množici se zgodi nekaj zelo človeškega: empatija se razredči. Ne gledamo več konkretne osebe, ampak simbol. Tarčo. Nekoga, ki si je “zaslužil”. In ko je nekdo razčlovečen, je do njega veliko lažje biti krut – tudi če se imamo za dobre ljudi.
Še posebej nevarno je, ko se krutost preobleče v moralno pravičnost. Ko imamo občutek, da napadamo v imenu resnice, pravičnosti ali družbenega reda. Takrat krutost ne le postane dovoljena, ampak celo nagrajena. Aplavz, všečki, podpora. Skupina potrdi: prav imaš.
In tu je past. Prijazni ljudje želijo pripadati. Želijo biti na “pravi strani”. Želijo čutiti, da so del nečesa večjega. Ko skupina jasno pokaže, kdo je sovražnik, se pojavi skušnjava, da se pridružimo – tudi če nas notranji glas opozarja, da nekaj ni v redu.
Kolektivni sadizem pogosto deluje tiho. Ni vedno kričanje. Včasih je molk. Ignoriranje. Pustiti, da se nekdo “raztrga”, brez da bi posegli. In tudi to je sodelovanje. Ne iz zlobe, ampak iz strahu, da bomo naslednji.
Psihologija že dolgo ve, da množice ne naredijo ljudi slabih – naredijo jih manj zavestne. Manj prisotne. Manj odgovorne. In ko odgovornost izgine, se pojavi prostor za vedenja, ki jih sami sebi kasneje težko razložimo.
Nevarnost kolektivnega sadizma ni v tem, da obstajajo “slabi ljudje”. Nevarnost je v tem, da dobri ljudje v določenih okoliščinah nehajo biti pozorni nase. Ne vprašajo se več: ali bi to naredil, če bi bil sam? Ali bi to rekel, če bi me nekdo gledal v oči?
Edini resnični protistrup ni moraliziranje, ampak zavestna individualnost. Sposobnost, da v množici ohranimo občutek za sebe. Da se ustavimo. Da ne delimo, ne dodamo, ne sodelujemo – tudi če bi bilo lažje iti z večino.
Prijaznost ni lastnost, ki jo imaš. Je odločitev, ki jo sprejemaš znova in znova. Tudi – in predvsem – takrat, ko skupina pravi, da ni več potrebna.
