Zoran Stevanović je v oddaji Odmevi na RTV Slovenija dobil zanimivo izhodišče: »Luko Mesca skrbi, da se sestavlja vlada Janeza Janše.« Odgovor prvaka Resni.ce je bil brez dlake na jeziku in natančno tak, kot mora biti: »Komu mar, kaj skrbi Luko Mesca!«
To ni bila le retorična klofuta. To je bil kirurško natančen politični udarec. Stevanović je Luko Mesca postavil točno tja, kamor politično spada. Med nepomembne.
A strategi tranzicijske levice Mesca za vsako ceno vlečejo pred kamere in v Državni zbor. Verjetno zato, da ima levi politični pol sploh kakšen program. Brez Mesca in njegovih bi levica ostala gola kot cesar iz pravljice – brez idej, brez volivcev in brez legitimnosti.
In zdaj pride pravi biser: isto vprašanje je Stevanović dobil istega večera tudi v oddaji 24UR Zvečer. Natančno enako besedilo. Se vam to zdi naključje? Mogoče je. Vseeno pa močno diši po politični agitaciji v živo.
Dve najmočnejši večerni novičarski oddaji, dve najbolj vplivni televiziji z največjim dosegom v državi, ki sočasno servirata enako provokacijo? Kot da bi nekdo v ozadju pritisnil gumb »strah pred Janšo« in čakal, da se odzovejo vsi, ki se morajo.
Resni.ca je na teh zadnjih volitvah 22. marca 2026 naredila resen preboj: 5,5 odstotka glasov, pet mandatov. Zaradi strukture političnega sistema lahko igra tudi vlogo jezička na tehtnici. Brez povezave največjih dveh z manjšimi strankami ni večine v DZ. Ob tem, da je Stevanović pred volitvami jasno povedal: ne gremo ne v vlado Roberta Goloba in ne v vlado Janeza Janše.
In ravno zato je njegov odgovor Mesecu tako uničujoč. Ker ne igra po pravilih tranzicijskega igrišča. Ne skače, ko mu levica potegne vrvico »Janša«. Ne dovoli, da ga mediji uporabijo kot orodje za ustvarjanje histerije.
Namesto tega odvrne, koga briga, kaj skrbi političnega dinozavra, ki ga volivci sploh ne bi več opazili, če ga nad površjem ne bi držalo umetno dihanje tranzicijskih medijev in levih interesov iz ozadja?
Na teh volitvah smo doživeli vsaj tri sveže in zanimive vidike. Verjetno daleč najpomembnejši je podpora mladih stranki in programu SDS. Tako velik premik političnega telesa v desno lahko Slovenijo upravičeno navdaja z optimizmom. Da bo, če ne že prej, uničujoči primež komunizma v Sloveniji naravno popustil vsaj takrat, ko bodo danes že odcveteli nasledniki komunizma pomrli sami od sebe.
Potem je tukaj moč povezovanja trojčka NSi-SLS-Fokus, kjer bo, upam vsaj, že na naslednjih županskih volitvah ponovno obujena terenska struktura SLS, ki je z vrnitvijo v Državni zbor dobila tudi dodatno motivacijo. In nato je tukaj še Stevanovićeva Resni.ca, ki gradi svoj kult osebnosti in ob tem zahteva še programe.
Stevanović je pred volitvami napovedal, da bi za vstop v koalicijo hotel ključna ministrstva: notranje, zunanje, finance. A hkrati jasno dodal, da brez kompromisov na račun načel. To pa je tisto, kar levico in njene medijske podaljške tako bega. Če namreč Stevanović ne pleše po njihovi melodiji, potem njihova osrednja strategija »strah pred Janšo« pade.
Luko Mesca resnično lahko skrbi marsikaj in to zelo. Njegov čas je minil. Levica je v Golobovem mandatu izpolnila mnogo od tega, kar si je zadala … in po socialistično uspešno uničila še tisto malo, kar se je uničiti tako hitro dalo.
Dolgotrajna oskrba (Maljevac) enostavno ne deluje, denar se pa pobira. Medijski zakon (Vrečko) je sam po sebi katastrofa za medijsko krajino z edinim ciljem, da se bo lahko “svoje” priklopilo na državne jasli in umetno ohranjalo ideologijo pri življenju. Socialna politika (Mesec) … ah, dajte no. Predvsem se je zaposlilo goro svojih privržencev in si tako ustvarilo sistemsko armado politične podpore za prihodnje čase.
A mediji tej isti Levici še vedno dajejo prostor, kot da bi bila relevantna. Razen praznih gesel iz prejšnjega stoletja, Leninove revolucije in obljub mladim, da jim bo država dala stanovanje ter hrano v hladilnik, nimajo praktično nič. Stevanović jim je tako z eno samo povedjo pokazal ogledalo: “Komu res mar za mnenje takšnih mesečnikov?”
Slovenska politika potrebuje več tako jasnih odgovorov. Manj uigranih vprašanj, več neposrednosti. Manj strahu pred »Janšo« in več optimizma in jasnosti pri pregledu nad dogajanjem v politiki. Zoran Stevanović je tako z enim samim stavkom naredil več, kot je verjetno mislil. Pokazal je, da misli resno s tem, da bo v politiki tudi s hrbtenico.
