Na vrhu pečine, obdane z meglo in tišino, stoji Civita di Bagnoregio, vas, ki se zdi kot privid. Le most jo še povezuje s preostalim svetom – dolg, ozkek, skoraj lebdeč v zraku. Ko po njem hodiš, imaš občutek, da stopaš skozi čas, v svet, ki se počasi, a vztrajno izmika. Civita di Bagnoregio je vas, ki umira – a prav zaradi tega živi še močneje kot kdajkoli.
Civita stoji na vrhu krhkega tufastega hriba, približno 120 kilometrov severno od Rima, v pokrajini Lazio. Nastala je v času Etruščanov, kar pomeni, da tukajšnji kamen nosi zgodovino, staro več kot dva tisoč let. A ta ista zemlja, ki je vasi dala življenje, jo zdaj počasi požira. Erozija vsak dan odnaša del klifa, na katerem stoji vas, in strokovnjaki ocenjujejo, da bi lahko Civita čez nekaj desetletij popolnoma izginila.
Ko se sprehodiš po glavnem mostu, ki je bil nekoč edina pot za osle in domačine, danes pa služi pešcem in nekaj redkim motorjem, začutiš dih zgodovine. Na koncu poti te pričaka kamniti portal iz 7. stoletja, nad katerim piše „Porta Santa Maria“ – vrata, ki vodijo v preteklost.
Znotraj obzidja je čas obstal. Ulice so ozke, tlakane, hiše zgrajene iz vulkanskega kamna, cvetlična lončnica pa krasi skoraj vsak prag. Poleti se med zidovi sprehajajo turisti, pozimi pa Civita znova utone v tišino. V vasi živi le še manj kot deset stalnih prebivalcev – preostalih nekaj domačinov, umetnikov in skrbnikov, ki pravijo, da “ostajajo, dokler bo zemlja“.
V središču stoji cerkev svetega Donata, na trgu, ki se popoldne spremeni v družabno središče. Tam se domačini pogovarjajo, pijejo vino in opazujejo nebo, ki se spreminja od sinje modre do oranžne. Tišina je tukaj posebna – ni pusta, temveč mehka, kot da varuje vse zgodbe, ki so se tukaj zgodile.
Vas ima svoj ritem: dopoldne se prebudi z zvokom petelinov in zvonov, opoldne se skozi ulice razlije vonj po testeninah s tartufi in po vinu Orvieto Classico, ki prihaja iz bližnjih gričev. Ob večerih pa se zdi, da celotna Civita plava v zlati svetlobi, kot bi se zahvaljevala, da še vedno stoji.
Izgubljena, a nikoli pozabljena
Ko je bila zgrajena, je Civita di Bagnoregio ležala v središču trgovske poti, obdana s polji in reko Tiber. Danes se zdi, kot da lebdi nad praznino. Zaradi številnih zemeljskih plazov in vulkanske nestabilnosti so domačini skozi stoletja odhajali – najprej v dolino, nato v sosednje mesto Bagnoregio, od koder Civita danes dobi večino obiskovalcev.
Kljub temu vas ni izginila iz spomina. Odkar je UNESCO pred leti opozoril na njen izjemen zgodovinski pomen, se je zanimanje zanjo povečalo. V zadnjih letih jo obišče več kot 800.000 turistov na leto, ki prihajajo, da bi videli umirajoči biser Italije. Domačini jo imenujejo „La città che muore“ – mesto, ki umira – a prav to ime ji daje skoraj mitski status.
V zadnjem desetletju so bili sprejeti ukrepi za ohranitev Civitinega pečine: inženirji utrjujejo zemljo, arheologi beležijo vsak kamen, umetniki pa jo ovekovečajo na platnih. A vsi vedo, da gre za tekmo s časom. Narava tukaj odloča, kdo bo ostal in kdo odšel.
A Civita di Bagnoregio ni žalosten kraj. Je živa razglednica o minljivosti, opomnik, da se lepota včasih skriva prav v tem, kar ni večno. Ko stojiš na njenem robu in gledaš v dolino, kjer se megla počasi dviga izmed gričev, razumeš, da ta vas ni le ruševina, temveč simbol vztrajnosti.
Na robu časa in sveta, Civita še vedno diha – z vsakim obiskovalcem, z vsakim sončnim žarkom, ki obarva njen kamen, z vsakim kozarcem vina, ki se dvigne v čast temu čudežu na robu propada.
To ni kraj, ki bi ga preprosto obiskal. To je kraj, ki te uči, kako dragoceno je, da nekaj še obstaja – čeprav morda ne še dolgo.
Foto: Pexels/Spencer Davis
Prispevek je pripravljen s pomočjo umetne inteligence.
