V prvih letih otrokovega življenja starši naredijo ogromno stvari prav. Skrbijo, učijo, ščitijo. In prav v tem obdobju, pogosto povsem nehote, naredijo tudi eno napako, ki se pokaže šele kasneje.
Ne gre za nekaj velikega ali očitnega. Gre za vzorec, ki se počasi ponavlja.
Ko otroku prehitro olajšamo
Majhen otrok potrebuje pomoč. To je jasno. A meja med pomočjo in tem, da mu stvari prehitro olajšamo, je zelo tanka.
Ko ga prehitro oblečemo, ker je hitreje. Ko rešimo konflikt namesto njega. Ko mu prihranimo frustracijo, ker ne želimo, da bi mu bilo težko.
V tistem trenutku pomagamo. Dolgoročno pa mu vzamemo nekaj pomembnega – izkušnjo, da lahko nekaj naredi sam.
Kaj se s tem zgodi
Otrok ne dobi izkušnje, da lahko sam pride skozi težavo. Navadi se, da nekdo drug uredi stvari.
To se ne pokaže takoj. Pogosto pride do izraza kasneje – ko naleti na zahtevnejšo nalogo, ko mora vztrajati ali ko stvari ne gredo po načrtu.
Otrok ne obupa zato, ker ne bi zmogel. Obupa, ker ni navajen, da mora.
Zakaj starši to delajo
Ne gre za napačno vzgojo. Gre za dobre namene.
Starši želijo pomagati, zaščititi, olajšati. Tempo življenja je hiter, časa je malo, potrpljenja pogosto zmanjka. V takih trenutkih je lažje poseči in stvari urediti takoj.
In tako se majhne odločitve ponavljajo. Vsak dan, večkrat na dan.
Kje se začne razlika
Razlika nastane v trenutkih, ko se starš odloči, da ne bo posegel takoj.
Da počaka. Da pusti otroku nekaj prostora. Tudi če traja dlje. Tudi če ni popolno.
Otrok ne potrebuje popolnih pogojev. Potrebuje priložnost, da poskusi.
Kaj dejansko pomaga
Veliko naredi že majhna sprememba. Namesto da takoj pomagamo, lahko vprašamo: „Kako boš to naredil?“
Namesto rešitve damo čas.
Otrok dobi sporočilo, da zmore. Ne vedno takoj, ne vedno brez težav – a dovolj, da poskusi.
Majhna napaka, velika posledica
Napaka ni v tem, da pomagamo. Napaka je, ko pomagamo vedno.
Ko otrok nima prostora za napako, izgubi prostor za učenje.
In to je nekaj, kar se kasneje pokaže veliko bolj, kot si starši predstavljajo.
