Ko je predsednica republike Nataša Pirc Musar v začetku januarja v državni zbor poslala predlog, da bi bila Simona Drenik Bavdek imenovana za novo varuhinjo človekovih pravic, odzivi niso bili enotni. Čeprav gre za kandidatko z dolgoletnimi izkušnjami na področju ustavnega in mednarodnega prava, je njen predlog pri delu javnosti in političnih opazovalcev obudil spomin na afero Pirangate, eno najodmevnejših diplomatskih in obveščevalnih afer v sodobni slovenski zgodovini.
Afera, v javnosti znana kot Pirangate, je izbruhnila julija 2015. Takrat so mediji, sprva srbski in nato hrvaški, objavili zvočne posnetke telefonskih pogovorov med slovenskim arbitrom Jernejem Sekolcem in slovensko agentko pri arbitražnem sodišču Simono Drenik. Pogovori so potekali v času arbitražnega postopka o meji med Slovenijo in Hrvaško in so vsebovali razprave o poteku postopka ter pogledih na odločanje arbitražnega tribunala.
Razkritje posnetkov je sprožilo burne politične in diplomatske odzive. Hrvaška je arbitražni postopek zapustila, slovenska vlada pa se je znašla pod pritiskom domače in tuje javnosti. Dogodek je bil označen kot politična, diplomatska in obveščevalna afera. Odprla so se vprašanja o varovanju zaupnih informacij, delovanju slovenskih obveščevalnih služb ter o razumevanju vloge in odgovornosti slovenskih predstavnikov v mednarodnih postopkih.
V središču afere sta bila Jernej Sekolec, ki je po razkritju odstopil z mesta arbitra, in Simona Drenik, ki je bila v postopku imenovana kot agentka Republike Slovenije. Po objavi posnetkov Drenikova ni ostala na svojem položaju na ministrstvu za zunanje zadeve, temveč je bila kasneje premeščena na drugo delovno mesto. Kazenskih obsodb ni bilo, Nacionalni preiskovalni urad ni ugotovil zlorabe položaja ali nevestnega dela, arbitražno sodišče pa je presodilo, da razkritja niso vplivala na nadaljnje odločanje tribunala.
Afera je trajno zaznamovala slovensko zunanjo politiko
Kljub temu Pirangate ni ostal brez posledic. Afera je trajno zaznamovala slovensko zunanjo politiko in odnose s Hrvaško, hkrati pa je v javnosti pustila vtis resnega institucionalnega spodrsljaja. Primer so komentirali številni domači in tuji pravniki, diplomati in nekdanji obveščevalci, ki so dogodek označevali tudi kot obveščevalno afero z mednarodnimi razsežnostmi.
Prav zato je aktualni predlog predsednice republike sprožil dodatna vprašanja. Simona Drenik Bavdekova danes deluje kot pomočnica vodje centra za človekove pravice pri Varuhu človekovih pravic in je strokovno vpeta v področje, ki ga funkcija varuha neposredno pokriva. Za izvolitev bo v državnem zboru potrebovala dvotretjinsko večino, najmanj 60 glasov poslank in poslancev. Predlog je bil po navedbah urada predsednice usklajevan tudi v pogovorih z vodji poslanskih skupin.
Standardi
Ob tem pa se znova odpira vprašanje standardov, ki jih država postavlja za najvišje nadzorne in varovalne funkcije. Varuh človekovih pravic ni zgolj strokovni položaj, temveč institucija, ki nadzoruje ravnanje države, opozarja na kršitve človekovih pravic in predstavlja enega ključnih korektivov oblasti. Njegova teža temelji predvsem na zaupanju javnosti in na prepričanju, da gre za osebo z neomajno integriteto in presojo.
Predlog osebe, ki je bila – ne glede na pravne epiloge – del ene največjih afer slovenske države, zato nujno odpira razpravo, ali je pravna neoporečnost tudi zadosten kriterij za takšno funkcijo. Ne gre za ponovno presojanje krivde ali odgovornosti v kazenskopravnem smislu, temveč za vprašanje politične in institucionalne odgovornosti ter sporočila, ki ga država pošilja javnosti.
Hkrati slovenski državni aparat deluje krožno in zaprtokrožno: ljudje se po aferah praviloma ne umaknejo, temveč se premikajo z enega položaja na drugega, tudi med izvršilnimi in nadzornimi institucijami. V takem okolju afere ne pomenijo izločitve, temveč premeščanje, politične cene pa za takšne odločitve skoraj ni.
