Ko je Robert Golob marca 2026 na volitvah še enkrat zmagal z Gibanjem Svoboda (28,66 %), bivša koalicija pa potem ni sestavila večine, se je zgodil pričakovan spektakl. Še pred nekaj tedni so nam prodajali zgodbo o „stabilni hiši“, „reformnem mandatu“ in „več uspeha, kot je bilo mogoče pričakovati“. Celo bivši predsednik vlade Golob je sam dejal: „Hiša, ki smo jo dobili v upravljanje, je bila v slabem stanju, danes pa so temelji trdni.“ Danes pa se kar naenkrat, od teh istih ljudi, vrstijo pozivi k varčevanju in opozorila, kako težka situacija je pred nami. Še posebej po predlogu intervencijskega zakona (predlog: NSi/SLS/Fokus).
Spremljamo učbeniški primer kognitivne disonance. Ko se lastna slika o uspešnem vodji sreča z realnostjo, se aktivirajo obrambni mehanizmi. Spremljamo lahko selektivno amnezijo in ti. “blame-shifting” tj. kazanje s prstom odgovornosti na druge. Namesto zrelosti, ki zahteva samorefleksijo, vidimo infantilno prelaganje odgovornosti.
Po štirih letih Goloba in njegove ekipe lahko suvereno ugotovimo, da to ni naključno. Gre za klasičen mehanizem: dokler si na oblasti, hvališ svoje delo, pripisuješ vse probleme zunanjim okoliščinam (poplave, Janša, desnica) in volivcem ponavljaš, da še nikoli ni bilo bolje. Ko pa izgubiš vpliv, je nenadoma „država v ruševinah“ in nastopa čas za „nujne reforme“. Štiri leta so nam prodajali iluzijo napredka, zdaj pa priznavajo, da je treba „vse popraviti in nekako spraviti v red.” Kje je bila ta samokritika, ko so imeli oblast?
Pred volitvami 2022 in v kampanji 2026 je koalicija Svoboda/SD/Levica ponavljala mantro uspeha. Da so stabilizirali finance, izboljšali zdravstvo, uredili dolgotrajno oskrbo, normalizirali Slovenijo v EU. Uradna sporočila vlade so govorila o zadovoljstvu z življenjem nad evropskim povprečjem in nizkem tveganju revščine. Golob je trdil, da so v enem mandatu izpeljali več reform kot vse vlade v zadnjih dvajsetih letih skupaj. Da nam zavidajo prav vsi. Osrednji mediji z RTV Slovenijo na čelu, so to pridno ponavljali. Komunikacijska strategija je bila jasna. Usstvariti občutek kontinuitete zmag, brez prostora za dvom.
Po volitvah pa se je plošča praktično čez noč obrnila. Nenadoma so isti ljudje začeli govoriti o težkih razmerah, o prevarah in o tem, kako bo nova oblast (ali opozicija) vse skupaj uničila. Golobov ton se je spremenil iz samozavestnega zmagovalca v jeznega opozicijskega borca proti „prevarantom“. To ni kontinuiteta politike, temveč kontinuiteta hinavščine in manipulativne komunikacije. Volivci niso pozabili. Štiri leta so držali volan države v svojih rokah, zdaj pa trdijo, da je avto v breznu. Takšen obrat uničuje zaupanje veliko globlje kot ev. narejena napaka. Volivcu se namreč sporoča, da njegovo dojemanje realnosti preprosto ni bilo pomembno.
Realnost je trša od retorike. Javni dolg je konec 2025 dosegel 46,3 milijarde evrov, okoli 65,7 % BDP – povečanje za več kot šest milijard od začetka mandata. Inflacija je v začetku mandata divjala (2022: 8,83 %, 2023: 7,45 %), šele kasneje se je umirila, a škoda je bila narejena. Rast BDP je ostala skromna, fiskalni primanjkljaj pa se je širil. Kljub opozorilom Fiskalnega sveta vlada ni ukrepala. Namesto obljubljenega razcveta gospodarstva smo dobili nova davčna bremena. Kar enajst novih za podjetja! Ob tem, da so bile ukinjene resne davčne reforme prejšnje vlade. Da gre za šolski primer odsotnosti strateškega razmišljanja je verjetno odveč posebej opozarjati.
Največji fiasko pa je zdravstvo. Čakalne dobe za operacije kolka, kolena ali sivo mreno so med najdaljšimi v EU. Obljubljena „popolna reforma“ se je končala z odstopom ministra in polovičnimi ukrepi. Dodali so nekaj zdravnikov, a sistem je še vedno v kolapsu. OECD poročila kažejo, da so neizpolnjene potrebe nad povprečjem Unije. To ni „stabilna hiša“, temveč hiša, v kateri bolniki čakajo na pomoč, medtem ko politiki hvalijo svoje dosežke. Če kje, je prav na tem področju pomanjkanje samorefleksije posebej očitno. Se še spomnite obljub stranke SD: “30 dni do specialista”?
Gospodarstvo nazaduje tudi po drugih kazalnikih. UMAR in GZS sta znižali napovedi rasti, konkurenčnost Slovenije pa pada. Poplave 2023 in energetska kriza so priročen izgovor za vse. Vlada se je ob tem hvalila z obvladovanjem, medtem ko se je dolg kopičil. Namesto strukturnih reform smo dobili ideološke projekte, ki so državo potisnili globlje v nazadovanje.
Zakaj je ta obrat plošče tako škodljiv? Ker uničuje zaupanje v politiko na ravni osebnostnega razvoja cele družbe. Volivci si zaslužijo doslednost in zrelost, ne pa “gaslightinga” tj. trajne manipulacije skozi lažnive izjave in nato ponavljanje le-teh skozi osrednje medije. Volivce se je sistematično prepričevalo, da je njihovo zaznavanje resničnosti napačno. Celo tako močno, da je marsikdo začel dvomiti v lastno pamet. Če je bilo vse super, zakaj pa člani bivše koalicije zdaj priznavajo, da je nujno „vse popraviti“?
Slovenija si zasluži bolje. Veliko bolje. Ne PR obratov plošče, ampak dosledne ljudi, ki priznajo napake že med mandatom, ne šele, ko gredo v opozicijo. Dokler bo vladala kultura samohvale in kasnejšega samoopravičevanja, bomo ostali v začaranem krogu. Zrela komunikacija ni luksuz, temveč osnova za zdravo demokracijo.
