Beseda rutina ima slab sloves. Marsikomu zveni kot nekaj togega, dolgočasnega, skoraj vojaškega. A pri otrocih rutina ni zapor. Pravzaprav je pogosto ravno nasprotno. Rutina otroku pomaga, da se v dnevu znajde. Da ve, kje je, kaj pride in da svet ni čisto kaos.
Pri majhnih otrocih je to še posebej očitno. Oni časa ne doživljajo tako kot odrasli. “Čez pet minut” zanje nima pravega pomena. Ko pa se stvari ponavljajo v podobnem zaporedju – vstajanje, zajtrk, igra, kosilo, spanje – otrok začne prepoznavati ritem. In ta ritem ga pomirja. Ne zato, ker bi razumel urnik, ampak ker čuti, da je dan predvidljiv.
Veliko staršev opazi, da so otroci brez rutine hitreje razdraženi. Več je jokanja, več uporov, več “ne vem, kaj hočem”. To ni trma iz čistega kljubovanja, ampak pogosto znak, da je otrok preobremenjen. Ko ne ve, kaj sledi, se telo postavi v pripravljenost. Rutina mu pomaga, da se sprosti.
Pri spanju je rutina skoraj nepogrešljiva. Večerna zaporedja – kopanje, pižama, pravljica – niso razvajanje. So signal možganom, da se dan zaključuje. Otroci, ki imajo večerno rutino, običajno lažje zaspijo, tudi če se vmes kdaj upirajo. To upiranje pogosto ni proti rutini, ampak proti temu, da se dan končuje.
Pri večjih otrocih se zdi, da rutine ne potrebujejo več. Saj že razumejo, kaj je ura, kaj jih čaka. Pa vendar. Tudi šolarji potrebujejo okvir. Če vedo, kdaj je čas za naloge, kdaj za igro in kdaj za počitek, je manj prerekanja in manj stresa. Ne zato, ker bi bili bolj pridni, ampak ker jim ni treba ves čas ugibati, kaj se bo zgodilo.
Pomembno pa je nekaj drugega: rutina ne pomeni, da je vse enako vsak dan. Ne pomeni urnika na minute natančno. Gre bolj za občutek zaporedja. Da obstajajo stalne točke v dnevu, okoli katerih se vse ostalo prilagaja.
Včasih rutina odpove. Pridejo dnevi, ko je vse narobe – otrok je utrujen, starši še bolj, večer se zavleče. To ni znak, da rutina ne deluje. To je znak, da smo ljudje. Rutina ni namenjena temu, da nas spravi v red, ampak da nas drži skupaj, ko je kaos.
Otroci iz rutine ne odnesejo discipline, ampak nekaj bolj dragocenega: občutek, da je svet dovolj varen, da se v njem lahko sprostijo. In iz tega občutka rastejo samozavest, samostojnost in mir. Čeprav se tega v vsakdanjem hitenju pogosto sploh ne zavedamo.
