Majhna jezera na starodavnem Marsu bi lahko bila tekoča več desetletij, tudi ob povprečnih temperaturah zraka precej pod lediščem, kaže nova študija raziskovalne skupine z Rice University. Raziskava temelji na prilagojenem podnebnem modelu za razmere na Marsu in ponuja razlago, kako so površinske oblike, ki jih je ustvarila tekoča voda, lahko nastale v času, ko planet po večini ni bil topel.
Univerza Rice poroča, da so jezera v območjih, kot je krater Gale blizu marsovskega ekvatorja, lahko obstajala pod tankim, sezonskim ledom vsaj desetletja in verjetno toliko časa, kolikor so bile podnebne razmere stabilne. Takšen scenarij po navedbah raziskovalcev Univerze Rice pomaga razrešiti dolgoletno neskladje med geološkimi dokazi o tekoči vodi in podnebnimi modeli, ki zgodnji Mars opisujejo kot hladen planet.
Študija, objavljena v znanstveni reviji AGU Advances, po navedbah Univerze Rice predstavlja novo razlago, zakaj so starodavna marsovska jezerska dna danes dobro ohranjena in zakaj ni jasnih dokazov o debeli, trajni ledeni odeji.
Modeliranje jezer v hladnem podnebju
Na Univerzi Rice poudarjajo, da so raziskovalci uporabili podnebni model, prilagojen posebnim razmeram na Marsu. Izhodišče je bilo orodje Proxy System Modeling, prvotno razvito za rekonstrukcije starodavnih podnebij na Zemlji. Ker Mars nima naravnih kazalnikov, kot so drevesni obroči ali ledena jedra, so znanstveniki Univerze Rice namesto tega uporabili podatke o kamninah in mineralih, ki so jih zbrali marsovski roverji.
V večletnem razvoju so model prilagodili Marsu iz obdobja pred približno 3,6 milijarde let. Po navedbah Univerze Rice so pri tem upoštevali šibkejše Sončevo sevanje, ozračje z visoko vsebnostjo ogljikovega dioksida in izrazite sezonske temperaturne razlike. Nastal je nov model Lake Modeling on Mars with Atmospheric Reconstructions and Simulations, imenovan LakeM2ARS.
Raziskovalci Univerze Rice so v okviru študije izvedli 64 simulacij. Vsaka je prikazovala hipotetično jezero v kraterju Gale v obdobju 30 marsovskih let, kar ustreza približno 56 zemeljskim letom. Namen simulacij je bil preveriti, ali bi jezero v takšnih razmerah lahko dolgoročno ostalo tekoče.
Tanki sezonski led kot zaščita
Rezultati simulacij po navedbah Univerze Rice kažejo raznolike izide. V nekaterih primerih so jezera v hladnejših obdobjih povsem zamrznila, v drugih pa so ostala tekoča in prekrita le s tanko plastjo ledu. Ta led je deloval kot izolacija, ki je bistveno zmanjšala izgubo vode, hkrati pa je dopuščala, da je Sončeva svetloba v toplejših mesecih segrevala jezersko vodo.
Na Univerzi Rice poudarjajo, da se je pri nekaterih simuliranih jezerih globina v desetletjih komaj spremenila. To nakazuje, da so lahko ostala stabilna dalj časa, čeprav so bile povprečne temperature zraka večino časa pod lediščem.
Raziskovalci z Univerze Rice pojasnjujejo, da se je sezonska ledena odeja obnašala kot naravna zaščita. Pozimi je izolirala vodo, poleti pa se je delno stalila. Ker je bil led tanek in začasen, je za seboj pustil malo neposrednih geoloških sledi. Po navedbah Univerze Rice bi to lahko pojasnilo, zakaj roverji na Marsu niso zaznali jasnih dokazov o trajnem ledu ali ledenikih na območjih nekdanjih jezer.
Ugotovitve po navedbah Univerze Rice kažejo, da je zgodnji Mars lahko podpiral dolgotrajna površinska jezera tudi brez stalno toplega podnebja. To pomeni odmik od prejšnjih razlag, po katerih bi tekoča voda na površju Marsa zahtevala dolgotrajne tople razmere.
Raziskovalna skupina z Univerze Rice namerava model LakeM2ARS uporabiti tudi na drugih marsovskih lokacijah, da bi preverila, ali so podobni pogoji za obstoj jezer lahko vladali tudi drugod po planetu. Poudarjajo še, da bodo nadaljnje analize vključevale vpliv sprememb v sestavi ozračja in morebitno vlogo podtalnice pri stabilnosti jezerskega ledu skozi daljša časovna obdobja.
