Anita Lasker-Wallfisch danes praznuje svoj stoti rojstni dan. Ena zadnjih živih prič holokavsta je preživela Auschwitz, ker je znala igrati violončelo. Dolga desetletja je dvigovala glas proti antisemitizmu in pričala o nacističnih grozotah, danes pa priznava, da je izgubila vero, da se bo svet kdaj resnično spopadel z antisemitizmom. Njeno zgodbo je ob jubileju osvetlil nemški medij Deutsche Welle.
Rodila se je 17. julija 1925 v nemškem Breslauu (danes poljski Wrocław) v ugledni nemško-judovski družini kot najmlajša od treh sester. Oče je bil odvetnik, mati violinistka. Religija v družini ni igrala vloge, glasba pa je bila stalnica. „Nisem vedela, da sem Judinja, dokler niso pljunili po meni in me imenovali umazana Judinja,“ je dejala mnogo let pozneje.
Ko so nacisti leta 1933 prišli na oblast, sta starša vedela, kaj se obeta. Najstarejšo hčer sta še pravočasno poslala v Anglijo, sama pa nista preživela – bila sta deportirana leta 1942. Anita in njena sestra Renate sta ostali sami.
Po aretaciji zaradi ponarejanja dokumentov sta bili sestri ločeni in Anita je bila deportirana v Auschwitz. Tam so jo uvrstili v ženski orkester, kjer je igrala koračnice za delavce in stražarje. „Violončelo mi je rešilo življenje,“ je večkrat povedala. Kljub temu ni verjela, da bo iz taborišča odšla živa: „Nihče od nas ni verjel, da bomo iz Auschwitza prišli drugače kot skozi dimnik.“
Proti koncu vojne so jo skupaj s sestro premestili v Bergen-Belsen, kjer so ljudje množično umirali zaradi bolezni, žeje in lakote. Taborišče so osvobodili britanski vojaki aprila 1945, že dan pozneje pa je Lasker-Wallfisch pred BBC-jev mikrofon povedala: „Zaporniki Auschwitza, tisti redki, ki so preživeli, se vsi bojijo, da jim svet ne bo verjel.“
Desetletja molka, nato prelom
Septembra 1945 je še pričala na sojenju stražarjem iz Bergen-Belsena, nato pa je več desetletij molčala. Leta 1946 je emigrirala v Veliko Britanijo, kjer je soustanovila Angleški komorni orkester in se poročila s pianistom Petrom Wallfischom. Tudi z lastnimi otroki ni govorila o preteklosti. Ko jo je hči vprašala o številki na roki, je odgovorila: „Povedala ti bom, ko boš starejša.“
Šele leta 1996 je izdala knjigo z naslovom „Ihr sollt die Wahrheit erben. Die Cellistin von Auschwitz“ („Morali bi podedovati resnico. Čelistka iz Auschwitza“), ki jo je postavila v središče pozornosti kot pomembno pričevalko zgodovine.
Sodelovala je tudi v projektu „Dimenzije v pričevanju“, kjer interaktivni hologrami preživelih odgovarjajo na vprašanja tudi po njihovi smrti. Dolga leta je zaupala, da njeno delo nekaj pomeni: „Govorila sem s tisoči študenti. Če se jih bo le deset primerno obnašalo, bom zadovoljna.“
A danes njen optimizem bledi. Njena hči Maja je za Jüdische Allgemeine Zeitung dejala, da je mati „obupana“. Zaradi naraščajočega antisemitizma, pomika Evrope v desno in vojne v Gazi ima občutek, da njena prizadevanja niso pustila dovolj močnega pečata. „Ali je pomembno, ali si Jud? Človek je preprosto človek,“ je pred kratkim povedala za Süddeutsche Zeitung.
Po podatkih organizacije Jewish Claims Conference 12 odstotkov mladih Nemcev med 18. in 29. letom starosti še nikoli ni slišalo za holokavst.
Leta 2018 je v Bundestagu ob dnevu spomina na žrtve nacizma dejala: „Kar se je zgodilo – se je zgodilo in tega ni mogoče izbrisati z eno potezo.“ Danes, pri 100 letih, si ne želi razkošnih praznovanj. V Londonu bo potekal koncert v njeno čast, zbranih bo veliko uglednih gostov, a zanjo so pomembnejši drugi cilji.
Anita Lasker-Wallfisch si še vedno želi le eno: da bi bil strup antisemitizma izkoreninjen. Toda s tem, kar opazuje okoli sebe, vse težje verjame, da bo ta želja kdaj uresničena.
Foto: Portal24
