Včeraj je medij N1 objavil, da bo primopredaja z novim zunanjim ministrom Tonetom Kajzerjem opravljena kar s pomočjo državne sekretarke in ne neposredno z njegovo predhodnico, zunanjo ministrico Tanjo Fajon. Gospa ministrica naj bi se namreč že poslovila od sodelavcev in odšla na dopust, posle pa predala državni sekretarki. Gre za eleganten izhod, malenkost ali zgolj tipičen zadnji vzdihljaj politične nezrelosti?
Zame to vsekakor ni zgolj protokolarna malenkost. Prej diagnostični test duševnega stanja odhajajoče garniture kot karkoli drugega.
Kaj sporoča takšno dejanje?
Komunikacija je celovita dejavnost
Prava komunikacija ni le to, kar poveš. Glede na dejstvo, da se v medosebni komunikaciji večina našega sporočila prenese neverbalno, je še kako pomembno tudi to, kaj narediš. Z odklonitvijo primopredaje Fajonova jasno sporoča: “Jaz sem končala, vi pa se zdaj znajdite.” To ni komunikacija zrelosti, temveč komunikacija zamere in strahu pred soočenjem s posledicami svojih dejanj. Namesto da bi pokazala visok nivo profesionalnosti in pojasnila katere informacije so trenutno ključne, kje so trenutna tveganja in katere zadeve so odprte, je izbrala pot izogibanja in tišine. Klasičen primer, kako osebna čustva lahko prevladajo nad institucionalno odgovornostjo.
Osebnostni razvoj … kakšen osebnostni razvoj?
O osebnostnem razvoju pri takšnih dejanjih ni treba veliko govoriti. Ljudje, ki se ukvarjamo s komunikacijo, osebno karizmo, javnim nastopanjem in osebnostnim razvojem nasploh, vemo, da zrela osebnost zna ločiti med “jaz” in “moja vloga”. Fajonova in njena ekipa tega očitno ne bosta zmogli. Odpoklic Kajzerja leta 2022 je bil, zdaj tudi več kot očitno, politična maščevalna poteza. Danes, štiri leta kasneje, pa dobivamo še dokaz, da se rana pri Tanji Fajon ni zacelila. To pa ni moč. To je krhkost, zavita v dopustniško samopomilovanje.
Protokol ni suhoparno ponavljanje zaporedja
Protokol predstavlja uradna pravila, bonton ter zaporedje postopkov pri uradnih stikih med različnimi predstavniki držav, lahko tudi tudi znotraj države pred predstavniki strank in drugih predstavnikov družbe. Zunanje ministrstvo na nek način “stoji” na protokolu, saj vendar govorimo o diplomaciji. Ko odhajajoči minister zavrne normalno primopredajo, ne pošilja signala samo domači javnosti, ampak tudi tujim partnerjem. Sporoča, da pri nas zmage in porazi niso institucionalni, ampak osebni. To pa je sporočilo o šibkosti neke države. Neprofesionalnost na najvišji ravni.
Pa če večina domače javnosti niti ne vidi sporočila v tujino, je njim doma namenjeno sporočilo še bolj strupeno. Politika je za nas igra prestolov, bitka plemenskih skupnosti, vojna naši-vaši. Če izgubiš, si popljuvan, če zmagaš, obračunavaš s svojimi nasprotniki. Pri tem ni pomembno, kaj je dobro za državo. Pomembno je, kako se počutiš ti. Da si na dopustu, da celiš rane na svojem egu in se sončiš v mislih, kako si svojega naslednika dobro “namočil”. Žal pa je točno to tisto, kar slovensko politiko že desetletja drži v povprečnosti.
Česa se lahko naučimo iz takšnega delovanja?
Reset komunikacijske kulture
Prihajajoča nova vladna ekipa ima zdaj priložnost pokazati, da se da delovati tudi drugače. Da je mogoče biti odločen, a hkrati tudi kultiviran. Da lahko zmagovalec pokaže velikodušnost in odhajajočemu olajša izhod z dostojanstvom. To ni slabost, temveč odraz zavedanja in vrhunske moči. Tone Kajzer in njegova ekipa na Ministrstvu za zunanje zadeve ima priložnost postaviti nov standard, ki jasno sporoča, da ne delajo iz maščevanja, temveč delajo za to državo.
Osebnostni razvoj kot politična prednost
Verjetno je še največja prednost celotne nove ministrske ekipe prav v ljudeh. Menim, da je tudi temeljni program tj. koalicijska pogodba, dober dokument. Pa vendar brez dobrih in kompetentnih ljudi ostane zgolj črka na papirju. Kaj vse smo se naposlušali iz Golobovih ust v zadnjih štirih letih … in kako malo se je dejansko uresničilo. Če bodo po kabinetih ministric in ministrov znali gojiti samokontrolo, čustveno inteligenco in dolgoročno razmišljanje, bo ta vladna ekipa avtomatsko boljša od prejšnje. V politiki danes zmagujejo tisti, ki znajo po eni strani izgubljati in ohraniti ponos, po drugi strani pa zmagovati brez posebne arogance.
Protokol kot orodje moči
Na protokol ni potrebno gledati kot na prazno formo, kot na neko avtomatično zaporedje pravil. Raje ga spremenimo v strateško prednost. Dosledno spoštovanje protokola, transparentne primopredaje, jasna komunikacija … vse to so gradniki zaupanja. Ne samo doma, temveč tudi (ali celo predvsem) v Bruslju, Washingtonu, Parizu, Rimu, Zagrebu, Beogradu, Tokiu, New Delhiju … ter seveda tudi po ostalih prestolnicah po svetu. V svetu, kjer je Slovenija majhna, je prav profesionalizem naš adut in potencialno največji multiplikator.
Do zadnjega bom upal, da bodo vse primopredaje izpeljane skladno s protokoli in tudi pričakovanji domače javnosti. Če pa ne bodo, bo odhajajoča ekipa z zadnjim dejanjem podarila prihajajočim ekipam izjemno darilo. Darilo, ki se imenuje: jasen kontrast. Pokazali bodo, kako se ne dela in na novih ekipah bo, da pokažejo, kako se dela.
Če kdorkoli iz odhajajoče garde bere to kolumno, naj se zaveda, da je dopust lahko res lep. Škoda le, da je bil izbran pred dolžnostjo. Ta država pa si zasluži drugačne izbire in drugačne ljudi.
